Zadnje dni precej študiram. Pripravljam izpit iz interne medicine, ki zahteva, da precejšen del dneva obremenjujem stol s težo svoje riti.
Ravno ponavljam bolezni srca. In ne gre mi iz glave … bilo je na vajah v bolnišnici to pomlad … sprejeli smo 87-letnega gospoda s poslabšanjem srčnega popuščanja. Bil mi je preprosto simpatičen in veliko časa sem preživel v njegovi sobi in se pogovarjal z njim. Ne o medicini. O drugih stvareh. Gospod je bil iz mojih krajev. Primorec. Srce je imel že nekoliko šibko in hodil je z berglami, sicer pa je bil priseben, bister, zabaven. Rad se je pogovarjal z mano. Pripovedoval mi je o svojem življenju, o mladosti v Vipavski dolini, o vojni in o italijanski okupaciji … o specialnih bataljonih za fante slovanskega rodu (battaglioni speciali), ki so ga pripeljali daleč na jug Italije, vse do Caltanisette na Siciliji, kjer se je zaljubil v domačinko in jo po koncu vojne zapustil, ker si je preveč želel vrnitve v domače kraje. Toliko bolj živo sem si predstavljal njegove pripovedi, ker sem tudi sam že prekrižaril Sicilijo po dolgem in počez in imam nanjo tako čudovite spomine; in ja, kakšno naključje, prav v Caltanisetti sem iskal pomoč mehanika, ker se mi je pokvaril avto.
Ultrazvok je pokazal, da ima gospod hudo simptomatsko zožitev aortne zaklopke. Zdravljenje z zdravili je pri tej težavi le malo uspešno in potrebna je operacija zamenjave zaklopke. Operacija se z dobrim uspehom izvaja tudi pri starejših ljudeh, praviloma podaljša življenje in izboljša njegovo kvaliteto. Brez operacije je pričakovano preživetje po nastopu težav do dve leti. Nadzorna specialistka je bila tiste dni strašansko slabe volje. Pacientov sploh ni poslušala, le potegnila jim je terapijo in jih po možnosti še malce nadrla, nato pa odvihrala na sestanek ali na kako preiskavo. Tudi pri tem gospodu ni bilo nič drugače … aortna stenoza … ja … odločte se, če se hočete operirat, pa telefonirajte in oglaste se v ambulanti, če bo šlo na slabše … in potem zunaj sobe … ja, prestar je v bistvu za operacijo … tole mu bomo dali pa naj gre lepo domov … nimamo prostora, da bi ga zdej držali na oddelku …
Operacija je seveda za vsakega pacienta težka odločitev. Zato si mora njegov nadzorni zdravnik vzeti čas, ga opogumiti v prid odločitvi ter njemu in svojcem obzirno postaviti na tehtnico prednosti in slabosti operacijskega in konzervativnega zdravljenja. Predstojnica tega ni storila, le v slabi minuti mu je zdrdrala vse diagnoze in odšla naprej. Niti ni imel možnosti, da bi jo karkoli vprašal o operaciji in zdravljenju … ravno to je bil tudi njen namen … z drugimi besedami je hotela povedati gospodu tisto, kar je kasneje nam izrekla na hodniku … čeprav je vedela, da bi gospod bržkone bil sposoben za operacijo, ga je mirno in brezvestno pustila, da bo počasi umrl … ne z njim ne z njegovimi svojci ni o njegovi bolezni spregovorila praktično ničesar.
Potem sem prišel jaz. Študent. V vlogi zdravnika s človeškim obrazom. Vprašal sem specialistko, če bi mu morebiti le dali vsaj datum za kontrolo v ambulanti, ki bi predstavljal varovalko, da se ga takrat lahko naroči na operacijo … da ne … ni nobene potrebe … bo že poklical, če mu bo pasalo … bil sem šokiran … gre za človeka, ki nekomu neskončno veliko pomeni, ne pa za kup mesa in kosti.
Stvari sem se odločil vzeti v svoje roke. Gospodu sem obzirno razložil, da bi njegove težave resnično omilila šele operacija, in tudi njegovo ženo skušal opogumiti, naj pokličeta v ambulanto, se naročita na kontrolo in se odločita za poseg. Resda sem bil v beli zdravniški opravi, vendar zgolj in samo študent 6. letnika na vajah. Ne vem, koliko teže so imele moje besede. Zvenele so nekam v prazno, saj je na odpustnici pisalo nekaj drugega …
Gospodu smo uredili terapijo, ga začasno stabilizirali in ga “ozdravljenega” poslali domov. Tudi jaz sem kmalu odšel na kroženje drugam … z njegovo podobo, ki se mi znova in znova riše pred očmi.
To se zgleda povsod dogaja, tudi v naši majhni bolnici…
Sprašujem se, če te takega naredi rutina in bomo tudi mi enkrat takšni ali pa moreš bit že v osnovi tak brezčuten človek.
Tudi meni se en pacient pojavlja pred ocmi…
Upam, da mi ne bomo nikoli taki!!!
Mislim, da je takih zgodb čisto preveč. Žal.
Upam, da nam (nadrejeni) ne ubijejo entuziazma.
draga moja, prav imata … prelepo bi bilo, če bi bila ta zgodba edina takšna
na nas je, da okrepimo omajani ugled zdravnikov med ljudmi. je pa to seveda zelo težko, še sploh, če imamo povsod zglede, podobne zgornjemu
Živjo!
Moja mami trenutno čaka na ravno to operacijo v kc-ju in sem slučajno našla tole stran, ko sem iskala podatke o njeni diagnozi…
Do sedaj nad delom na kardio oddelku nimam pripomb, je pa res, da so bolj skopi pri dajanju informacij…meni bi se namreč zdelo prav, da se nekdo pogovori s pacientom in s svojci o teži in posledicah operacije, ne pa da so ti prepuščeni sami sebi… Verjetno je takih, ki delajo research na web-u kot jaz bolj malo…
Moja mami je stara manj kot 70 let ter v dobri kondiciji in diagnoza je bila velik šok za vse nas…verjetno jo naslednji teden čaka operacija…priznam, da me je zelo strah, vendar mi spoznavanje diagnoze pomaga, da ostajam pozitivna!
Tvoj prispevek na blogu se mi zdi super, še bolj pa tvoje dejanje v bolnišnici! Kar tko naprej!
Veliko uspeha pri študiju in lp!
Ja, specialisti so ponavadi grozno zaposleni in cele dneve skačejo naokrog in si res težko vzamejo 10 minut za pogovor s svojci. Dobra varianta je, da poskušaš zahaklat kakega mlajšega specializanta ali specializantko, po možnosti njenega sobnega zdravnika; ta natančno pozna njene izvide in bi si skoraj moral vzeti čas in ti dati natančnejše informacije iz prve roke.
Upam, da bosta operacija in okrevanje po njej potekali brez zapletov, tudi sicer je – upoštevaje njeno starost (ki je precej nižja od “mojega” gospoda) in njeno siceršnje dobro zdravstveno stanje – možnost zapletov manjša. Poseg sicer je zahteven in na račun umetnega materiala v telesu bo morala do konca življenja upoštevati nekatere ukrepe in jemati zdravila proti strjevanu krvi, vendar je operacija sploh pri njeni starosti absolutno edina razumna možnost zdravljenja. Aortna stenoza je po 65. letu pogosta degenerativna bolezen, ob upoštevanju zdravniških priporočil pa umetna zaklopka ne skrajšuje življenja. Seveda sem to povedal čisto na splošno, obstaja možnost, da so pri tvoji mami kakšne posebnosti, ki spreminjajo prognozo. Vsekakor, svetujem pogovor s kakim prijaznim specializantom.
Hvala za komentar in lp.
Hej! Me again
)
Glede na to, da sem malo kritizirala, moram pa zdaj tudi pohvalit!
Dan pred operacijo se je pri mami oglasil dr. Geršak in vse izčrpno razložil!! Kasneje sem ga ravno ujela, ko je odhajal domov, pa mi je bil vseeno na voljo za moja dodatna vprašanja (mi je bilo pošteno nerodno nadlegovat predstojnika…)!! V glavnem…resno ga ne morem prehvalit!!! Z mojega vidika – super človek in super kirurg!!!
V glavnem…poseg je potekal brez zapletov, dr. Geršak me je poklical takoj po operaciji, danes mineva 2. dan po posegu in mami sploh ni več na intenzivni, ampak kar na oddelku!! Dejansko zgleda tako, kot bi ji operirali manjši zlom in ne zaklopke!!
Ne vem sicer o kateri predstojnici si govoril zgoraj, sem imela pa tudi sama malček neprijetno izkusnjo z dol. zdravnico, ki je na vprašanje o biološki v. mehanski zaklopki v diru skozi hodnik nekaj zdrdrala v zoprnem tonu in odvihrala…ampak ne bomo o imenih, ker je tale comment resnično namenjen pohvali, ki gre dr. Geršaku, ki si je v nasprotju z njo dejansko vzel čas!
Hvala pa tudi za tvoj čas in odgovor!
LP
Vse to me seveda zelo veseli. Za dr. Geršaka pa velja, da je (poleg tega, da je izvrsten kirurg) tudi človek na mestu.
O imenih v negativnem smislu pa tudi jaz ne bi … čeprav bi imel kar precej za povedati
Lp
POzdravljen Gabronkl,
tudi sam sem iskal nekaj o aortni stenozi na spletu in naletel na vaš članek. Zdaj se počutim še bolj žalostno in nemočno (malo jezno) kot prej. To diagnozo so postavili moji stari mami, ki bo (dvomim) v novembru dopolnila 88 let. Do meseca maja letos je bila to najbolj vitalna oma v kraju. Še v minulem šolskem letu je vodila izbirne vsebine v OŠ, sodelovala pri RK, upokojencih, ročnih deli, in še kje. Na teden prekolesarila 10 – 15 km, itd. Skratka super vitalna in zdrava. Pamet jo je nesla 100 na uro. Potem pa je v mesecu maju težko dihala in bila prvič hospitalizirana za 14 dni. Diagnoza voda v pljučih vzrok neznan. Odpuščena z nekaj tabletami in kuro. Julija se je postopek ponovil. Diagnoza en srčni prekat je zožan. Verjetno je kdaj preživela kakšen infarkt. Pregledal naj bi jo kardiolog, ki pa je ugotovil, da je za operacijo prestara. Saj po 80 letu ne delajo več operacij, ker jih malo preživi. Med vrsticami so tudi nam dali vedeti, da je pač stara in ji ni več pomoči. V septembru je bila zopet nekaj dni v bolnici. Nova diagnoza: prirojena srčna napaka – aortna stenoza. V teh štirih mesecih je voda večkrat zalila pljuča. Zdaj je naša oma res starka, ki je v štirih mesecih shujšala za 12 kg. Je skoraj nič več. Vsak dan se manj premika. Voljo do življenja je izgubila, čeprav jo je imela še aprila toliko, da bi jo lahko prodajala in smo vsi črpali od nje. In še en podatek: Pri prvih dveh obiskih bolnišnice so sestre dvakrat preverjale letnico rojstva, saj niso mogle verjetni kako gospa izgleda. Prisodili bi ji vsaj dvajset let manj. Ali ji res ni bilo možno pomagati. TAko kot je zgledalo sinoči je po mojem že prepozno.
Zdravo,
no, tale prispevek normalnega človeka spravi skoraj do solz. Naj najprej povem, da na blogu pač ne morem dajati nekih uradnih zdravniških nasvetov ali na daljavo postavljati diagnoz, kljub temu pa bom o tem napisal svoje mnenje, ki pa je seveda bolj splošno.
Voda v pljučih je najpogostejša posledica srčne dekompenzacije. Zaradi oslabljene črpalne funkcije srca se namreč tlaki v pljučnem obtoku povečajo, vendar ima organizem nekaj kompenzacijskih mehanizmov, ki preprečujejo, da bi voda zalila pljuča: najprej se kri prerazporedi po celotnih pljučih (normalno so spodnji deli bolj prekrvljeni), nato se okrepi delovanje limfnega sistema, ki odvaja odvečno tekočino iz žilja in v tretji fazi, ko tudi to ne zadošča več in pride do nadaljnje dekompenzacije, nastopi pljučni edem, kar je strokovni izraz za vodo na pljučih.
Očitno se pri prvi hospitalizaciji niso potrudili niti toliko, da bi ugotovili vzrok edema. To je pogosto. Pogledajo letnico rojstva in rečejo … ah, brezveze …
V drugo je bil najbrž opravljen ultrazvok, ki je pokazal vzrok dekompenzacije – hudo aortno stenozo. Starost pacienta absolutno ne more biti kontraindikacija za operacijo, če je pacient vitalen in na splošno v dobri kondiciji (kar, sklepam, je v tem primeru bilo). Prav v ta namen so razvili t.i. operacije z biovalvulami (to je prašičja zaklopka, ki jo namestijo na mesto degenerirane zaklopke), da bi lahko operirali tudi starejše, ki zaradi takih ali drugačnih razlogov ne morejo prejemati terapije proti strjevanju krvi, ki je potrebna pri zamenjavi zaklopke z umetno. Slabost biovalvule je v tem, da povprečno traja le 7-10 let, umetna zaklopka pa doživljenjsko in jo vgrajujejo mlajšim pacientom. Če je zdravnik dejansko rekel, da po 80. letu ne delajo več operacij, ker jih malo preživi, je to neumnost in strokovna napaka. Razen seveda, če ni kakšne spremljajoče bolezni, ki bi poslabšala prognozo in povečala tveganje.
Če res piše, da je to prirojena srčna napaka, je tudi to neumnost. Namreč, aortna stenoza je tipična civilizacijska degenerativna bolezen, ki se pojavlja pri starejših od 65. let zaradi kalcinacije lističev zaklopke. Lahko je tudi prirojena napaka v številu lističev zaklopke, vendar se simptomi v tem primeru pojavijo že v srednjem življenjskem obdobju, kar pa to gotovo ni.
Jaz bi v takšni situaciji gotovo poiskal drugo mnenje. Težko pa rečem, ali je v konkretnem primeru že prepozno ali ne. Res je problem, ker zdravniki lahko nekomu, ki je laik na enem področju, natvezijo praktično vse in le redki bodo pomislili, da morda nimajo prav. Tudi mojo babico so enkrat skoraj zaštrikali z neko napačno terapijo … pač še ena v vrsti starih bab … potem pa je prišla mama tja, tudi zdravnica, povzdignila glas … in je bila takoj druga zgodba. Tudi mene lahko denimo v trgovini z računalniki z lahkoto ovijejo okrog prsta in mi neke neumnosti natvezijo. Le da se pri tem ne igrajo s človeškimi življenji.
Morda še en primer pri tem: imeli smo mlado pacientko s prirojeno srčno napako (po poklicu medicinsko sestro), potrebno operacije, ne vem natanko več, kaj je bilo … gospa ni imela še 40 let, lepa ženska z otroki … in je imela že kar precej znakov sprememb na pljučnem žilju, povečanega srca in zelo poslabšane telesne zmogljivosti. Vendar je nihče ni jemal resno … ah, brezveze, to bomo dali ena zdravila in to je to … mlajši del oddelka je kar šokirano šepetal, da če pa nje ne operirajo, je pa to škandal … vendar nihče ni ničesar upal reči ta glavnim. Nato sem jaz rekel, da če jo pošljejo domov, bom šel do nje in ji rekel, da ji svetujem, naj si najde drugo mnenje. Kot študenta me ne itak morejo vreči iz službe. Vendar se je zgodil preobrat … prihitel je en zdravnik iz nevemkaterega oddelka, rekel, da to pa ne, da ona je sestra pri njih, strašno fajn in pridna in da to pa morajo operirat. In ni minilo dolgo, že je bila na seznamu za operacijo. Toliko o kriterijih.
Zdravstvo je nedvomno zahteven sistem. V tem poklicu imaš dnevno opravka s številnimi simulanti, ki tako ali drugače poskušajo izsiliti bolniško, upokojitev, zavarovalnino … in dejansko mnogi zdravniki posplošujejo … ah, ta simulira, ah, to je brezveze … vendar menim, da bi moral zdravnik z izkušnjami kljub temu znati ločiti med simulantom in resnim bolnikom ter se za vsakogar enako potegniti ne glede na njegov socialni ali družbeni položaj.
Pozdravljen Gabronkl,
tako kot ostali, sem tudi jaz iskala dodatne informacije za svojega 72 letnega očeta z diagnozo težka aortna stenoza, ki so jo odkrili naključno ob hospitalizaciji na oddelek za nevrologijo zaradi ICV. Podatki, ki sem jih dobila na tvojem blogu so mi razjasnili mnogo nejasnih stvari. Ob vsem tekanju po bolnišnici od enega do drugega zdravnika s prošnjami, da bi si kdo vzel minutko in mi kaj razložil je bila med njimi le ena mlada zdravnica. Res je kar praviš, mlajši zdravniki so veliko bolj prijaznejši, kot starejša garda, ki se mi zdi že kar malo samovšečna, da o zdravniški etiki sploh ne govorim. Oče je dal vse potrebne preiskave že skozi, sedaj čakamo SAMO še na operacijski rok. Samo- pravim zato, ker je poteklo že 4 tedne pa specialist, ki ga ne želim omenjati, še ni vzel v roke očetove dokumentacije, ker nima časa. Kdaj bo torej operacija????? Mi lahko prosim odgovoriš, kaj ga čaka v primeru, če bo operacija šele čez štiri ali pet mesecev, ali bo moral spet na ponovne preiskave kri, zobje (invazvno srčno diagnostiko) itd. Vse to ga že zelo vznemirja tako, da mu občasno začne vleči ustnico in oko, čeprav si je po kapi kar dobro opomogel. Ali mi lahko predlagaš, kaj narediti. Imam pravico kot hči stopiti do tega specialista in ga vprašati kaj sledi?