Končno smo dočakali revolt novinarjev, ki so ga s 438 podpisi združili v peticijo zoper cenzuro; poslali so jo vsem slovenskim medijem in tudi na 320 naslovov v tujini.
Obvladovanje medijskega prostora je že od nekdaj na vrhu seznamov želja vsake oblasti. Možnost filtriranja informacij, preden le-te dosežejo javnost, je preprosto preveč mikavna, da bi se ji oblastniki zmogli upreti. V Evropi je ta fenomen najbolj znan v Italiji v času Berlusconijeve vlade, po državnozborskih volitvah leta 2004 pa smo uporabniki medijev začutili, da se nekaj takega dogaja tudi pri nas; na mesto predsednika uprave Dela je “po naključju” prišel spreobrnjeni sekretar komunistične partije Danilo Slivnik, sledila je menjava odgovornega urednika, prerazporejanje novinarjev znotraj časopisa in šikaniranje dopisnikov iz tujine. Manjkali niso številni odhodi h konkurenčnemu Dnevniku zaradi, kot so navajali novinarji v svojih obrazložitvah, cenzure in pritiskov na avtonomijo novinarskega dela. Naj omenim le nekaj znanih imen, ki so odšla … Ervin Hladnik Milharčič, Jože Poglajen, Rok Praprotnik, Uroš Škerl, Primož Cirman …
Podoben scenarij se je dogodil tudi na nacionalni televiziji. Vlada je pod krinko spreminjanja zastarelega zakona o javni RTV pripravila novega, ki pa je v primerjavi s pomanjkljivim starim zakonom pomenil še korak nazaj. Omogočil ji je, da imenuje večino članov v nadzorni svet RTV (21 od 29, po starem zakonu le 5 od 25) in na ta način prevzame nadzor nad inštitucijo. Na čelo zavoda RTV je tako prišel malo znani Anton Guzej, do tedaj direktor podjetja Avto Celje, ki je v svoji predstavitvi priznal, da s televizijo nima izkušenj, znano pa je tudi, da ne obvlada nobenega svetovnega jezika. Predsednik programskega sveta je postal zelo konzervativno in katoliško usmerjeni zgodovinar Stane Granda (ta je med drugim tudi vodil Zbor za Ljubljano, ki je bil predlagatelj kandidature Franceta Arharja na ljubljanskih županskih volitvah); vse pomembnejše mesto v urejanju informativnih oddaj so dobili znani simpatizerji vladnih strank – Jože Možina (ki je postal tudi direktor televizije), Rosvita Pesek in Vladimir Vodušek. Direktor radia je postal Vinko Vasle (skupaj s Slivnikom nekdanji večinski lastnik tednika Mag).
O kadrovskih rošadah in pritiskih na uredniško avtonomijo je bilo slišati tudi z Večera, Primorskih novic in mnogih drugih medijev.
Slejkoprej smo posledice začutili tudi odjemalci informacij; v Zrcalu tedna se je vse redkeje oglasil glas legendarnega Jurija Gustinčiča, komentarji na televiziji in v časopisju pa so postajali vse bolj plehki in do oblasti benevolentni, za kritična mnenja bralcev je bilo vse manj prostora, kar sem občutil tudi na lastni koži; trpel je tudi ostali program javne RTV, iz prime-time terminov so začele izginjati kvalitetne oddaje, namesto njih so se začele vrteti ponovitve in nerazmišljujoči masi namenjen kvazizabavni program. Ne, dober novinar ne sme biti v službi politike, temveč v službi javnosti. Kdor to ni, je v svojem poklicu pogorel. Politiki kova Branko Grims, ki nas prepričujejo, da je vpliv oblasti na javno RTV podoben še marsikje po Evropi, pa brcajo v temo; to sicer drži, vendar to ni argument, temveč zgolj dokaz, da njihovih napak ne smemo ponavljati.
V dveh letih po uveljavitvi zakona o RTV in prevzemu Dela so se v javnosti sicer občasno pojavljale peticije in pritožbe zaradi političnih pritiskov, v javnost sta nedavno prišli celo pismi odpoklicanih dopisnikov Dela z Dunaja Matije Graha in iz Zagreba Roka Kajzerja o psihičnem nasilju na delovnem mestu, pravo revolucijo pa je sprožilo pismo Večerovega novinarja Blaža Zgage vsem evropskim časopisom o političnih pritiskih na novinarsko delo pri nas. Prispevek o pritiskih Janševe vlade na medije je bil objavljen celo v nemškem časniku Der Spiegel. Z vladne strani so sledila pričakovana zanikanja, vendar je Zgagovemu pisanju sledila peticija zoper cenzuro, prvi protest s širšo podporo v žurnalističnih krogih, ki ga je podpisalo ogromno število novinarjev in urednikov, med njimi tudi mnoge eminence novinarskega poklica. Pri s tolikimi podpisi podprti peticiji se bo vlada le težko izmuznila z izgovorom, da je neutemeljena.
Naj za konec zapišem še svoje mnenje o tem, zakaj konzervativne vlade tako pogosto posegajo v avtonomijo novinarjev: biti dober novinar je vse prej kot lahko; za to so potrebni raziskovalni čut, odprti pogledi na svet, široka splošna razgledanost, pravšnja mera skepticizma, sposobnost kritičnega mišljenja in seveda čut za pisanje. Po pravilu te pogoje izpolnjujejo ljudje, ki so po svojih nazorih liberalnejši in torej bolj naklonjeni levici, zato je večina novinarjev že a priori orientirana v levo. To pa ne ustreza konzervativnim vladam, ki večinoma svoj politični kapital gradijo ravno na ozkosti in zadrtosti ljudi in populističnemu zavajanju množic.
V zvezi s tem priporočam v branje izvrsten članek staroste slovenskega novinarstva Jurija Gustinčiča, ki ga najdete tule.
Srečno, svobodno slovensko novinarstvo!
Članek v Spieglu
