zakaj ravno jaz?

Spomnim se, kako smo na fakulteti pred kakima dvema letoma pisali izpit iz fizikalne in rehabilitacijske medicine. Ta predmet ne velja za nekaj zelo resnega in temu primeren je tudi izpit; študentje smo se nanj pripravili zelo slabo, vendar smo bili v predavalnico natlačeni kot sardele in kakopak vsepovprek prepisovali. Daleč od tega, da bi jaz pri prepisovanju prednjačil, prej nasprotno. Naenkrat pa se je oglasila tajnica, ki nas je pazila (do tedaj je le nemo opazovala “skupinsko” delo), pokazala s prstom name in zakričala: “Vi v sredini oddajte test in ven! Kakšen odnos do znanja, to je višek nesramnosti!” Sicer sem do tedaj že rešil večino testa, pa vseeno sem bil nekoliko slabe volje in sem temu primerno tudi reagiral … jezno sem odvrnil nazaj, da … je to smešno, da cela predavalnica prepisuje, ven pa moram samo jaz, kaj za vraga sem se ji jaz zameril, da ravno mene pošilja ven in podobno … njene reakcije nisem več slišal, ker sem že jezno zaloputnil z vrati in odšel.

Nekaj podobnega se danes dogaja tudi v vrhunskem športu. Ob neštetih dopingiranih športnikih svetovnega formata suspenz doleti le nekatere, premnogi nečisti pa imajo bodisi bolj prefrigan medicinski tim za seboj, bodisi bolj spretno “tempirajo” jemanje nedovoljenih sredstev v pripravljalnem obdobju (ko kontrol ni), bodisi imajo preprosto srečo, da jih kontrole nikdar ne ujamejo. Postanejo idoli nacije, njihovi bančni računi se kar šibijo od nagrad od uspehov in sponzorskih pogodb … njihovi kolegi – ki te sreče niso imeli in so bili razkrinkani – pa v očeh javnosti postanejo črne ovce, bedaki, goljufi.

Prav to je letošnje poletje doletelo Jolando Čeplak, našo najuspešnejšo atletinjo zadnjih let. Če se malce igram psihologa (čeprav to nisem) in če malce pobrskam po svojem medicinskem in športnem znanju, lahko rečem, da močno verjamem, da je Jolanda kriva. Tudi izmikajoče se izjave atletskega strokovnjaka Srdjana Djordjevića in predsednika antidopinške komisije pri Atletski zvezi Slovenije Tadeja Malovrha, s katerimi se venomer izogibata jasnim stališčem in se v tisoč in eni obliki sklicujeta na možnosti proceduralnih napak pri odvzemu in analizi vzorcev, so pomenljive. Ve se, da so bili mnogi športniki prav na ta način oprani krivde … banalne proceduralne napake so pač pravniške zanke, ki se jih oklepajo grešniki, nikakor pa ne razlog, da se v krvi športnika pojavi rekombinantni eritropoetin. Tudi molk glavnih akterjev je pri tem zelo zgovoren.

Športni svet je danes nesluteno krut. Namesto ideala zdravega življenja in popolnega telesa je profesionalni šport postal moderno gladiatorstvo, za katerim stojijo denar in multinacionalke. Konkurenca je strahovita, skušnjava zmag, slave in blišča je preprosto prevelika, da bi se športniki in njihovi trenerji zmogli odreči poseganju po nedovoljenih snoveh. Pri tem pa tudi WADA (svetovna antidopinška agencija) pravzaprav deluje s figo v žepu – na eni strani po policijsko lovi kršitelje, na drugi strani pa podpira ogromen posel, kakršen je današnji šport, in sodeluje pri enormnih dobičkih. Za dobičke in ogromno število gledalcev pa so nujni ogromni spektakli, rekordi, preseganje meja mogočega … in ko so človekove sposobnosti že doterane do maksimuma, jih lahko stopnjuje le še medicina.

Prav v tem iščem sporočilo, ki nam ga pošilja naša najboljša atletinja. Po začetnem šoku in zanikanju vsakršne odgovornosti in krivde se sedaj v medijih ne z njene strani ne s strani njene obrambe tako rekoč ne pojavljajo več izjave v stilu nedolžna sem … čutiti je zgovorni molk, nemoč in poskuse pravniškega izpodbijanja metod odvzema vzorcev. Za tem pa je čutiti še izpoved: “Kriva sem. Vendar zakaj ravno jaz?”