Nikdar nisem bil bralec Maga, še manj pa privrženec ali politični somišljenik njegovih novinarjev. Navzlic temu sem se ob nedavnem predlogu in kasnejšem imenovanju Vesa Stojanova za odgovornega urednika zdrznil. Hm. Stojanov? Njegovo ime je trdno zasidrano v moj spomin, saj se njegovo ime pod članki v Delu pojavlja že, odkar pomnim … stara garda torej … pa tudi pri nedavni novinarski peticiji je bil med podpisniki zelo visoko.
Je z novinarjem takega pedigreja kaj narobe? Prav gotovo ne! Stojanov je kvaliteten in renomiran žurnalist. Smrdi le, da ga nadzorniki mimo volje novinarjev Maga predlagajo na mesto odgovornega urednika tega političnega tednika izrazito desne provenience. Zaudarja po politično-kapitalskih povezavah, ki iz ozadja želijo pomakniti tednik bolj proti sredini; to slejkoprej potrjujejo tudi neuradne kuloarske govorance o selitvi še nekaterih novinarjev Dela na Mag in previdna izjava Stojanova, da želi v Mag pripeljati tudi kako drugo mnenje.
Težnja nadzornikov, da sta obe ediciji pod njihovim okriljem orientirani zmerno in predvsem sinhrono, je sicer razumljiva in logična; problem nastane le, ker je njihova tedenska edicija prav Mag – trdnjava Janši naklonjenega žurnalizma s specifičnim krogom bralcev – ki je pod okrilje Dela prišel ravno v obdobju vladnih teženj po obvladovanju medijskega prostora, ko je upravo dela vodil Danilo Slivnik. Tedaj se je Delo sunkovito zavrtelo v desno in se s tem približalo nazorski usmeritvi Maga. Burno dogajanje na čelu z odpuščanji in protesti novinarjev je kmalu odneslo odgovornega urednika Jančiča in predsednika uprave Slivnika; jasno je bilo, da se avtoritarni poskus obvladovanja ni posrečil in da potrebuje Delo za svoj obstoj in ohranitev ugleda avtonomne novinarje in zmerno uredniško politiko.
Ob drugem zasuku je Mag ostal na svojem bregu. Nadzorniki so trčili v težko premostljivo oviro; kljub isti časopisni hiši, ki izdaja Delo in Mag, je namreč presek množic, ki posegajo po obeh edicijah, manjši, kot bi si želeli; to je še ena od posledic na silo izvedenega političnega prevzema. Več je, denimo, tistih, ki posegajo hkrati po Delu in Mladini. Tako je zasuk Dela v desno avtomatično pomenil osip znatnega odstotka bralcev in tako bi tudi morebitni pomik Maga proti sredini pomenil izgubo precejšnjega dela zvestih odjemalcev. Ker ima Mag kot tednik nekajkrat manjšo naklado od Dela, bi ga to lahko celo pogubilo.
Poleg tega, da je odločitev nadzornikov, da Delo in Mag na silo stlačijo na isti politični breg, s stališča pluralnosti in svobode novinarskega izražanja nedopustna in škodljiva, je ta odločitev slaba tudi poslovno. Kroga bralcev se zamenjati namreč ne da tako zlahka, kot bi si nekateri želeli, padec naklade pa nujno pomeni tudi slabšo poslovno uspešnost; modreje bi bilo tako ohraniti politično barvo Maga ali ga prodati drugemu lastniku. Ustanovitev novega Delovega političnega tednika z Delovimi novinarji bi bila ob tem scenariju bržkone preveč tvegana; v svojem krogu bralcev bi namreč trčil ob že uveljavljeno Mladino, od bralcev Maga pa bi pridobil le redke.
Tudi desno usmerjeni politični tednik je v liberalni družbi element pluralnega medijskega prostora, vpletanje v njegovo uredniško politiko pa bo slejkoprej še enkrat več voda na mlin Janeza Janše in njegovih oprod, ki si že manejo roke, da bodo v volilnem letu svoje vmešavanje v medije začeli relativizirati in ob tem vneto vriskali … saj vaši vendar delajo isto …
Hej, se zelo strinjam s tem: ‘Tudi desno usmerjeni politični tednik je v liberalni družbi element pluralnega medijskega prostora’
Sam večkrat kupim tudi Mag, zelo redko celo Demokracijo, samo zato, da vidim kaj misli druga stran. Se mi zdi zelo pomembno, da na dan lahko pridejo tudi druga mnenja, tudi če to pomeni, da se politične delitve prenašajo v medije.
Imaš prav tudi to, da je zelo težko cel tednik preobrniti v povsem drugo orbito, kar pa pomeni padec prodaje in preusmeritev na čisto druge bralce.
‘Saj vaši delajo isto..’ pa je na žalost pravilna trditev. Vsekakor pa to ničesar ne opravičuje.