dvodejanka slovenske stvarnosti

ali moja vizija vodenja javne radiotelevizije

Rdečelični ati v karirastih srajcah in tolste mame s pravkar izklesanimi trajnimi za mizami že pridno nalivajo cvička v kozarce in kar drhte ob misli, da se jim bodo zdaj zdaj uresničile sanje; v živo bodo lahko spremljali oddajo Na zdravje! in pred očmi se jim že rišejo podobe zdravih slovenskih fantov, ki jih bodo ogreli s harmoniko v ritmu popevke Slovenija, od kod lepote tvoje, in brhkih mladenk, ki se jim ritke zibajo in grudi tresejo ob poskakovanju na spodnjeavstrijske goveje melodije.

Stojim v zaodrju in namignem, da se oddaja lahko prične. Ati in mame so polni pričakovanj; nastopajočim dam znak, naj stopijo pred občinstvo. Najprej na oder stopi ansambel črncev v gorenjski narodni noši in zaigra nekaj slovenskih narodnih … med občinstvom završi … osuplost, negodovanje, nato pa … ejga, dobr tole, sej igrajo po naš’, znmiu an, Janez … v naslednjih točkah pa stopim korak dlje; na oder pošljem afriške in kubanske zasedbe v divjih avtohtonih ritmih ter opazujem vse bolj zaprepadeno občinstvo; rdeči obrazi postajajo vse bolj vijolični, naposled pa stopi pred publiko še zadnja zasedba – ciganski bend, kajpak, in zasvira tisto o ciganski krvi. Od jeze zaripli gledalci so dokončno iz sebe; med ritmi ciganskih melodij zmerjajo voditelja oddaje in nastopajoče ter ogorčeni zapuščajo studio.

******

Bliža se velika noč in za osrednjo informativno oddajo moram pripraviti reportažo o praznovanju tega praznika pri pravi slovenski veliki družini. Prešine me misel na babice za štedilnikom, ki že komaj čakajo, da bo – kot vsako leto – takoj po nadškofovi poslanici prispevek o družini z devetero otroki, ki skromno in pobožno živi v idilični vasici nad Vipavsko dolino; mati in oča sprejmeta goste v topel in z nabožnimi podobami okrašen domek ter postrežeta s potico in šunko, ob tem pa osmero otrok nedolžnih obrazov barva pirhe in se tako prisrčno smehlja, kakor bi bili angeli. Nežno iz kota sobe odzvanjajo melodije, ki jih je iz zlatih citer izvabil najstarejši sin.

Ne, Slovenceljčki, tokrat ne bo tako. Na vrsti bo namreč prispevek o družini, ki živi v romskem naselju nekje v Pomurju. Voditelj osrednjega dnevnika napove: tokrat se je na Veliki petek naša ekipa odpravila v Pomurje k družini Baranja; možu in ženi se je v zakonu rodilo kar osem otrok; živijo skromno, a vendar so srečni … poglejmo prispevek … babice širom dežele polne pričakovanj odložijo na pol pobarvane pirhe, se zazrejo v zaslon ter doživijo tole … v uvodnem kadru posnamem očeta, kako po umazanem dvorišču pobira staro železo, in mater, malce čarovniškega videza, ki v neometani hiši na majhnem plinskem kuhalniku sredi zanikrne izbe kuha kavo, iz katere mi v naslednjem kadru prerokuje usodo. Nato napravim še nekaj posnetkov otrok, ki se razcapani podijo okrog hiše, brcajo žogo in se vozijo s polomljenimi tricikli. No, drage gledalke in gledalci, tako velikonočne praznike pričakuje družina Baranja.

Družine pred sprejemniki so osuple. Med pravimi Slovenci vseh družbenih sfer in starosti se vrstijo odzivi, polni gneva in sovraštva.