ali kako nekateri ne razumejo človekove psihe, pa bi morda ne bilo slabo, če bi jo
Zapodi se zdravnik k računalniku, da bi napisal članek o kajenju; pravkar je preštudiral vso razpoložljivo literaturo o pogubnih učinkih kajenja na organizem in kakopak je pripravljen na kulturni boj. Vse bo nadrobno opisal in podkrepil z viri, od učinkov na pljuča, na živčevje, srčnožilni sistem … in ni vrag, da jih bo to spreobrnilo, te kadilce …
Kadilec začne brati članek in si po par stavkih misli nekaj takega … pa ne že spet. Še en dohtar o kajenju. Kdo bo to sploh bral? Moraliziranja imam res že polno glavo. Pač, zdravju je škodljivo in to sem vedel, že ko sem začel kadit. Meni paše, pa kaj. Da mi pa nadrobno razložiš, kako se katran usede v pljuča, na kateri receptor deluje nikotin in po kakšnem mehanizmu bom crknil, mi je pa prav eno figo mar.
In članek odloži.
Z navdušenjem pa ga kajpak preberejo mnogi nekadilci. Prepričevanje prepričanih je odlično uspelo. Bravo, tako se govori! Da bodo vedeli, kako si škodujejo. In če jih še to ne bo spreobrnilo, potem jim itak ni pomoči. Pa naj zmrzujejo zunaj!
******
Mar nekadilci ne počnemo nič takega, kar bi bilo škodljivo? Je v popolnosti zdravo telo, v katerem je ujet zmaličen, z omejitvami in moralnimi predsodki razrvan duh, ki ne pusti samemu sebi proste poti, morda ideal popolnega človeka prihodnjih generacij? Ne smeš kadit, ker povzroča raka, ne smeš pit alkohola, ker povzroča cirozo, ne smeš seksat pred poroko, ne smeš nosit tangic … in kaj ti od življenja potem sploh še ostane? Je mar smisel bivanja, da postaneš robotiziran pripadnik neke zlagane družbe, ki po uspešno dokončani fakulteti spozna brezhibno urejeno dekle iz ugledne družine, z vedno lepo počesanimi lasmi, polikano bluzo, ličnimi čeveljci s pentljo in na usta vselej prilepljenim narejenim nasmeškom … se z njo poroči in ustvari družino, s katero živi srečno do konca svojih dni? V dobro družbe je upati, da ne.
Nedavno je bila na spletnem portalu vest.si serija intervjujev s slovenskimi blogerji. Zanimivo, da so mnogi od njih kadili pred kamero in s tem početjem med komentarji izzvali pravi plaz kritik. V prvem trenutku se to tudi meni ni zdelo najbolj primerno … ma dobro no, vsaj med snemanjem bi se lahko zadržali … nato pa, hej, in zakaj bi se morali zadržati? Mar ni blog (zaenkrat še) te vrste medij, kjer ni cenzur in se lahko v njem pokažeš tak, kakor tebi paše? In če nekdo presodi, da je cigareta del njegove podobe, zakaj pa ne? Hej, ljudje, to ni zgolj čik, temveč upor proti stanju duha v družbi, ki kaže s prstom na tiste, ki niso v skladu z nekimi namišljenimi normami, s katerimi nas razni kvaziintelektualci posiljujejo na vsakem koraku. Cigareta kot simbol upora in neposlušnosti.
Novi protikadilski zakon sem v začetku zagovarjal; šele z njegovo uveljavitvijo in njenimi širšimi posledicami pa sem dobil praktični prikaz, kako se je popolna prepoved kajenja v javnih prostorih udejanila v praksi. Hm. Mar res ni bilo moč najti načina, ki bi nekadilce zaščitil pred zakajenim zrakom drugače, kakor da kadilce zabriše na ulico? Je bil morda cilj dosežen s tem, da na eni strani vpijejo prav vam je, smrduhi, če hočete kadit, se boste morali pa boljše oblečt! na drugi pa to je getoiziranje, židi, pedri, cigani, zdaj pa še kadilci!? Bi zakon kaj manj ščitil nekadilce, če bi – v lokalih in na delovnem mestu – dovoljeval manjši prostor z dobrim prezračevanjem ter nekaj mizicami, v katerega bi kadilci lahko odnesli svojo kavo in jo kulturno popili? In že slišim nekatere, ki se pridušajo ja, seveda bi bil slabši, ker bi jim dajal potuho in bi lahko kadili na toplem! in tako strnejo v eno poved smoter tega zakona! Če je tako, imam genialno idejo, kako naj predebeli shujšajo: za en mesec jih zaprimo v kamro z nekaj kvihti, tekaško stezo in sobnim biciklom ter jim dvakrat dnevno skozi lino v steni potisnimo kos kruha in nekaj vode.
Tudi sam sodelujem z neko organizacijo za preventivo in promocijo zdravja in sprva sem okleval, ali naj naslednje vrstice zapišem ali ne; vseeno jih bom in če to berejo, naj slišijo, kaj si mislim. Ko je Ministrstvo za zdravje pripravilo predlog Zakona o omejevanju uporabe tobačnih izdelkov, ga je namreč poslalo v presojo tudi tej organizaciji, s prošnjo za morebitne dopolnitve. Nekaj veleumov je sedlo za skupno mizo in spesnilo par cukrčkov, od katerih sem si še zlasti zapomnil dva: kajenje naj se prepove tudi v avtomobilih, če je sopotnik mlajši od 18 let in kajenje naj se prepove tudi v radiusu 50 metrov od otroških igrišč. Nato so te predloge dopolnitev razdelili vsem sodelavcem in nam predlagali, naj v svojem imenu pošljemo ministrstvu pismo v znak podpore tem predlogom. Vse je treba prepovedat in vse je treba zapovedat! Kot da je človekov um že tako otopel, da še s prstom ne migne več, če to ni zapisano v enem klinčevem členu nekega zakona! Kolikor toliko odgovoren starš tako ali tako ne bo kadil v avtu, ko se z njim vozi otrok, neodgovornemu pa tudi noben zakon ne bo prišel do živega. In, naj si mamica – medtem ko otrok na igrišču koplje po peskovniku – na klopci poleg v miru prižge en čik. Ne, ni govora, to je slab vpliv na otroke in mladino! (Halo, Cerkev!) Ne vem, kako so ob bolnih predlogih ravnali sodelavci, zase pa lahko zatrdim, da sem ta papir z največjim zadoščenjem zabrisal v smeti.
Kot (skoraj) zdravnik se zelo dobro zavedam potrebe po primarni in sekundarni preventivi pred boleznimi ter po promociji zdravega načina življenja, kamor seveda spada tudi spodbujanje nekajenja in zdravega načina življenja z zdravo prehrano in dovolj gibanja. Vendar je pri tem potrebno spoštovati osebnostno integriteto in življenjsko filozofijo vsakega posameznika; vsak od nas na svoj način hrani svoj jaz ter s tem družbi nekaj da in ji tudi nekaj vzame. S pametno preventivo se bodo kazalniki zdravja v populaciji izboljšali, nikdar pa ne bo moč doseči tega, da ne bo nihče kadil, nihče pil alkohola, nihče užival drog, da bodo vsi lepi in suhi in vsi pravega nazora … meja med omejitvami in zatiranjem je tanka in pogosto nevarno nevidna, najpogostejša posledica represije pa je upor. V zraku ga je že čutiti.
“Ne, ni govora, to je slab vpliv na otroke in mladino!” – ta je pa zlata
[...] “Zapodi se zdravnik k računalniku, da bi napisal članek o kajenju; pravkar je preštudiral vso razpoložljivo literaturo o pogubnih učinkih kajenja na organizem in kakopak je pripravljen na kulturni boj. Vse bo nadrobno opisal in podkrepil z viri, od učinkov na pljuča, na živčevje, srčnožilni sistem … in ni vrag, da jih bo to spreobrnilo, te kadilce …” – gabronkl o kajenju: nekadilčev blog o kajenju. [...]
Dober prispevek, sem te linkal na Medicincih.
S kadilci je tako, da ne razmišljajo o posledicah kajenja ali pa nekako potisnejo vstran zavedanje, da se počasi ubijajo. Vletijo tudi s kakšno bistroumno izjavo: “Moj dedek je kadil, pa je še vedno dočakal 90 let”.
Problem je, ker se škodljivi učinki kajenja pokažejo šele leta in leta pozneje. Podobno kot pri sladkorni bolezni in še nekaterih drugih…
Zanimiv filozofski preobrat. Nikjer pa nisi točno zapisal, kaj je tisto, kar je bil povod za spremembo tvojega mnenja. Omenjaš samo udejanjanje zakona… lahko konkretiziraš?
Dosti manj pa mi je všeč, da poudarjaš floskule, ki so jih že neštetokrat zapisali kadilci in gostinski lobi, ki stoji za njimi… obenem pa govoriš o prežvečenih protikadilskih argumentih. Zakaj že? Zakaj je potrebno sedaj iz kadilcev delati mučenike, glasnike svobode in zaščitnike človeštva. A ni to… malce pretirano?
Velikokrat sem že poudaril, da je novi zakon popolnoma narobe razumljen. Zakon NI napisan proti kadilcem, ampak je napisan ZA nekadilce. Sedaj je po stoletjih neenakosti končno tako, da so pravice kadilcev in nekadilcev izenačene.
Mi je všeč zapis, ampak se kot nekadilka strinjam z Jernejem.
Sodelovala sem že na par debatah v zvezi s prepovedjo kajenja in mi je bilo pod nos velikokrat vrženo, da smo nekadilci sebični in privoščljivi.
Glede na to, da je bila do sedaj v mojem življenju družba večinoma kadilska (sama sem prav izstopala zaradi nekajenja in tudi zato, ker se ponavadi nisem napila na mrtvo), lahko rečem, da mi do sedaj niti en človek ni rekel:”Ok, Lara, pa gremo danes v nekadilski del lokala jest.” To sploh ni bilo debate. In glede na to, da so vedeli, da mi dim res smrdi, bi se lahko v imenu prijateljstva tudi “oni” kdaj pa kdaj odpovedali tistemu čiku za kako urico. Če sem se v vseh teh letih v imenu prijateljstva lahko jaz prilagajala njim in nisem pizdila, ampak sem jim pustila, da uživajo v tem, bi bilo fer, da naredijo obratno, ne?
Konec koncev pa še vedno lahko kadijo vsepovsod. Samo v zaprtih prostornih ne. Big deal. Ko bo prišla pomlad, bojo vsi tiho, ker jih ne bo več zeblo.
Lp, Lara.
———-Mar nekadilci ne počnemo nič takega, kar bi bilo škodljivo? Je v popolnosti zdravo telo, v katerem je ujet zmaličen, z omejitvami in moralnimi predsodki razrvan duh, ki ne pusti samemu sebi proste poti, morda ideal popolnega človeka prihodnjih generacij?——–
Seveda tudi nekadilci počnemo kaj takega, kar je nezdravo in nam škodi, vendar to ni problem nekoga drugega, kot je to lahko, ko mi kadilec pred nosom prižge cigareto.
————–Ne smeš kadit, ker povzroča raka, ne smeš pit alkohola, ker povzroča cirozo, ne smeš seksat pred poroko, ne smeš nosit tangic … in kaj ti od življenja potem sploh še ostane?———
Če ti v življenju ne ostane nič več kot kajenje, pitje, seks ali nošenje tangič, potem je res skrajni čas, da pogledaš vase in se vprašaš čemu živiš. Popolnoma mi je neverjetno, da našteješ nekaj stvari in potem kar preideš v skrajno vprašanje, kaj ostane od življenja. To mi kaže na tvojo (ne)zrelost. Če bi naštel še več stvari in recimo kaj pozitivnih, bi se verjetno bilo težje vprašati kaj takega, ne?
—————–Novi protikadilski zakon sem v začetku zagovarjal; šele z njegovo uveljavitvijo in njenimi širšimi posledicami pa sem dobil praktični prikaz, kako se je popolna prepoved kajenja v javnih prostorih udejanila v praksi. Hm. Mar res ni bilo moč najti načina, ki bi nekadilce zaščitil pred zakajenim zrakom drugače, kakor da kadilce zabriše na ulico?—————
Poglej, nek prostor je lahko ali zakajen ali pa ne. In kdor prižge cigareto, si jemlje več pravic do onesnaževanja skupnega zraka v nekem zaprtem prostoru. Zakaj kadilec misli, da mu pripada več pravic? Ločavati prostore pa vemo, da ne pride v poštev, saj smo imeli tak zakon, pa smo bili ponavadi nekadilci tisti, ki so nas stlačili v nek majhen prostor, kamor je seveda prišel tudi dim kadilcev. Je res tako težko spremeniti dioptrijo gledanja na vse skupaj in si končno priznati, da je kajenje naša lastna izbira in kot taka naj vpliva le na nas in nikogar drugega.
Če se kadilec počuti sproščenega ob prižgani cigareti, naj pomisli, da je zato lahko tudi nekdo nesproščen v njegovi bližini, ki ga moti tak način sproščanja, saj zavzema skupni medij, ki se mu reče zrak. Ni fer zato je edina možna pot ta, da se kadilce nauči odgovornosti. Vsaj do drugega, če je do sebe nimajo.
Zakon NI napisan proti kadilcem, ampak je napisan ZA nekadilce.
Ne pa ne
Ena od predlagateljic zakona (se opravičujem, ker nevem katera je bila) je rekla (parafraziram):”Zakon je namenjen zaščiti delavcev.”
Mislim, da ni treba povdarjati, da so vključeni tako delavci kadilci kot nekadilci.
Zakon je pač skrajno radikalen. Res bi lahko ločili prostore (malo bolj hermetično kot prej), samo vprašanje, če bi bil potem problem rešen. Verjetno bi se spet znašel v tem prostoru kak nekadilec… Mislim, da je zakon učinkovit, gre pa vseeno za represijo, ki smo jo v Sloveniji (žal) že kar navajeni.
No, super, da ste se razpisali, to sem tudi potihem upal in zato tudi napisal tak provokativen prispevek. Moram priznat, da sem tudi sam – ko sem si ustvarjal svoje mnenje o tem zakonu – bil nekakšen notranji boj, na eni zavest o škodljivosti in nepotrebnosti kadilske razvade, na drugi pa vendar liberalni nazor, ki nasprotuje ustvarjanju takšnih umetnih delitev na kadilce in nekadilce.
Ograjujem se od raznih ekstremističnih izjav in nalašč nisem vključil v svoj prispevek mnenja Svetlane Makarovič (na nedavni predstavitvi svoje knjige je ni želela podpisati nekadilcem, navedla je vrsto netočnih podatkov o kajenju in na koncu kadilce še primerjala z židi v taboriščih, nad čimer je izrazila neodobravanje tudi židovska skupnost pri nas) in strinjam se tudi s tem, da so bili dosedanji zakoni pisani na kožo kadilcem, in tudi s tem, da kadilci – po večini – do nekadilcev niso ravno tolerantni. Vendar, hej, ne vidim pravega razloga, zakaj bi morali uveljavljati “zakon močnejšega”, le da so na čelu “tisti drugi”? Kot sem že rekel … “Bi zakon kaj manj ščitil nekadilce, če bi – v lokalih in na delovnem mestu – dovoljeval manjši prostor z dobrim prezračevanjem ter nekaj mizicami, v katerega bi kadilci lahko odnesli svojo kavo in jo kulturno popili?”
In, @ateistek, “Ločavati prostore pa vemo, da ne pride v poštev, saj smo imeli tak zakon, pa smo bili ponavadi nekadilci tisti, ki so nas stlačili v nek majhen prostor, kamor je seveda prišel tudi dim kadilcev.” – to drži, vendar je to stvar zakonodajalca, ki bi moral spisati zakon tako, da bi to pomanjkljivost odpravil, in inšpekcijskega nadzora.
@Jernej, v to spremembo mišljenja sta me vodila napetost in medsebojno obračunavanje med nekadilci in kadilci, za katera se mi zdi, da ju je čutiti bolj kot prej in da gre dejansko v smer ločevanja dveh populacij. In to mi ni všeč.
In tu je še moj dopolnilni predlog za spodbujanje nekajenja …
Nimam materiala, bom pa to poskusil enkrat v prihodnje bolj urejeno zapisati, namreč v 4. letniku faksa nam je asist. Čakš na higieni super predstavil način delovanja kadilskih multinacionalk. Gre v grobem za kapitalizem in bogatenje na račun zavajanja ljudi, v preteklosti povsod, zdaj zlasti v tretjem svetu; skopiral nam je polno člankov o tem, žal pa sem jih nekam založil in jih ne najdem. Me je pa resnično močno zadelo.
Bom iz glave dodal nekaj, kar sem si od tam zapomnil: “Za vsakega umrlega starega kadilca je potrebno pridobiti mladega, od katerega bomo imeli profit še dolgo.” In, direktorjev odgovor na vprašanje, zakaj nihče od vodilnih v fabriki ne kadi: “We don’t smoke the shit, we just sell it. We reserve the right to smoke to the black, the poor and the stupid.” In, pogovor na neki konferenci o tobaku. Veste, prodaja cigaret po celem svetu še vedno raste; sicer rahlo upada v razvitih deželah, zato pa jih pospešeno lansirajo v tretji svet, ki nima zakonskih regulativ glede tega. In se je en delegat temu uprl, češ da je to podlo. Odgovor predstavnika multinacionalke je bil sledeč: “Who cares about Zimbabwe, man?”
Menim, da bi bilo morda dobro ta vidik malce bolj poudarjati; bržčas bi to družbeno osveščenega in turbokapitalizmu nasprotnega kadilca mnogo bolj zadelo kot prežvečene floskule o zdravju. Kljub temu ostaja dejstvo, da so to zgolj usmeritve in da se bo vendarle odločil sam.
Žal se ne more odločiti sam, dokler bo onesnaževal skupni medij.
“V to spremembo mišljenja sta me vodila napetost in medsebojno obračunavanje med nekadilci in kadilci, za katera se mi zdi, da ju je čutiti bolj kot prej in da gre dejansko v smer ločevanja dveh populacij. In to mi ni všeč.”
Jaz zadevo vidim na popolnoma drugačen način. Ne gre za ločevanje, temveč za stigmatizacijo… ki je popolnoma na mestu. Tako kot so stigmatizirani vsi ostali težki odvisneži (alkoholiki, narkomani, pedofili – dejansko so mi te primerjave bližje kot z žrtvami holokavsta). In točno v tem vidim poanto predavanja prof. Čakša… to je edini način za zoperstavljanje pranju možganov mladine s strani tobačnega lobija. Novi generaciji je potrebno dati jasno sporočilo, da je kajenje škodljivo in da če boš kadil – boš tisti nesrečnež, ki mora pri -10 stopinj stati zunaj na mrazu. Ne boš kavboj, ne frajer. Smrdel boš po katranu in boš “nekaj posebnega”… vendar ne v pozitivnem smislu.
Ljudje starosti 20- so neumni po defaultu. Neumni v svoji dovzetnosti za zunanje socialne stimule. In točno tu vidim glavne učinke novega zakona na dolgi rok.
In točno tako kot tobačne tovarne ne briga za Afriko, tudi jaz rečem, da me ne briga za starejše kadilce, če s tem rešujemo naslednjo generacijo, da ne bo zapadla enaki skušnjavi.
Pa še komentar na tvoj zaključek. Zavedati se moraš, da predstavljaš zgornjih 5% populacije po zavedanju o svoji okolici in predvsem racionalnem razmišljanju o njej. Ostalih 95% je na nek način drhal, ki se obrača po vetru in po aktualnih socialnih standardih. Ne moreš pričakovati od njih enakega nivoja razmišljanja kot ga premoreš sam. Vem, da se grdo sliši, ampak to so ovce. Cerkev je to pogruntala že stoletja nazaj. Zadnji čas, da se začne tega zavedati še zdravstvo.
In hitrost pozabljanja je v populaciji ogromna. Koliko američanov sploh še ve, zakaj so napadli Irak
. Koliko Slovencev se še spomni Krambergerja. Koliko jih še ve, kako je Petrle vodil prvo slovensko vlado? 
Povem ti… daj zakonu še eno zimo… in nihče več ne bo vedel, da se je v gostilnah sploh kdaj kadilo.
Uf, zanimivo, Gabronkl, kar si napisal. Bi bilo res fajn, če bi nekdo to bolj poudaril in raznesel med kadilce, da jih ima tobačni lobi za norca.
Glede tega, da so vsi pri 20-ih neumni … kot sem že povedala, sem sama del ptrežno kadilske družbe. Že v osnovni šoli se je začelo s kajenjem. Kadili so frajerji. In če si hotel biti del ”elite” si tudi ti začel, čeprav ti to ni ugajalo. Čez nekaj let afnanja, ti je kajenje že prešlo v navado in razvado ter odvisnost.
Kar bi rada povedala, je, da sem bila tudi sama pod trem pritiskom. Pa se mu nisem vdala. Ker mi pač ni sedlo. Pa sem bila vseeno med priljubljenimi v šoli. V bistvu se mi je zdelo prav butasto, koliko folka je kadilo zaradi družbe, pa se jim je to upiralo. Če si ovca, si pač ovca. Če nimaš toliko jajc, da bi se postavil sam zase in zato pač počneš nekaj, kar je družbeno pričakovano, potem se mi res smiliš.
Lažje je ne razmišljat in pohlevno sledit množici, kot pa izstopat.
Lp, Lara.
No, ravno včeraj sva z enim kolegom malce dorekla, kako bi po najino zgledal “dopolnjeni” zakon. Jernej, “stigmatizacija” se mi zdi malček huda beseda, mislim pa, da razumem, kaj hočeš s tem povedat; namreč, da se da kadilcem s strogim zakonom vedeti, da je njihovo vedenje defavorizirano, torej naj bo favorizirano nekajenje. Do tu mi je okej, trčiva pa tam, ko ti praviš, ——-”Novi generaciji je potrebno dati jasno sporočilo, da je kajenje škodljivo in da če boš kadil – boš tisti nesrečnež, ki mora pri -10 stopinj stati zunaj na mrazu. Ne boš kavboj, ne frajer. Smrdel boš po katranu in boš “nekaj posebnega”… vendar ne v pozitivnem smislu.”—— jaz bi rekel takole: naj se v lokalih dovoli recimo 25 % prostor kadilcem, ki naj ima naslednje lastnosti: ni važno, ali je zidan, lesen, steklen … važno, da je zaprt z vrati in da se v njem ne streže pijače. Bo naj dobro prezračen in ima naj pult, na katerega lahko, denimo, kadilci odložijo svojo kavo, ki jo gredo popit tja. To je v bistvu očitna defavorizacija, le da jim ni treba zmrzovat, lahko se samo odmaknejo v temu namenjen prostor. Če lokal takega prostora ne more zagotoviti, naj bo nekadilski. Prepričan sem, da bi bil to kar dober način “bolj človeške stigmatizacije”. Bom še nekaj povedal, tisti zapis v mojem prispevku “kdor hoče kadit, se bo moral bolje oblečt” je citat of dr. Jožice Maučec Zakotnik, torej zdravnice, ki se ukvarja s preventivo in, sorry, lahko ti rečeš ti ali jaz, ampak od nje se mi pa zdi neprimeren.
Pa še glede ovc: ja, res je, 95% ljudi je ovc, s katerimi vsaka oblast manipulira. Vendar – po moje – se te ovce vendarle instinktivno in pogosto ne zavedajoč se tega ravnajo po neki splošni družbenopolitični klimi, ki vlada v državi in ki jo ustvarja aktualna oblast. In pri tej oblasti, tako je moje opažanje, čutim prodor avtoritarnosti in želja po kontroli v vse pore družbe, po čemer se “ovce” kot neko telo instinktivno zgledujejo; več je nestrpnosti do drugačnih, revanšizma do drugače mislečih in tudi potiskanja “problematičnih” še bolj na rob. Če bi bila oblast drugačna, bi se tudi “ovce” vsaj deloma zgledovale po njej.
Glede tega načina funkcioniranja lobija, ja, gotovo ne gre pozabiti poudarjanja zdravstvenih posledic, se strinjam. Vendar če bi pa to nekako prepletli še s to publiciteto o tobačnem lobiju, bi bil pa učinek morda še boljši.
Jaz sem bil pretežno vedno v nekadilski družbi že od srednje šole naprej; no, tu pa tam kakšen tudi kadi, ampak je bolj izjema kot pravilo. Kadil nisem nikoli, ker se mi je zdelo “brezveze, škodljivo in še keš zapravljaš”, pa tudi nek simbol uveljavitve v moji družbi to ni bil. Je bila pa moja odločitev za nekajenje neprimerljivo lažja kot tvoja, Lara, ker pač nisem bil tako kot ti neprestano izpostavljen neki posredni skušnjavi, da bi pa še jaz probal. Vsekakor kul, da si bila skozi tako močna in da temu nisi podlegla.
Lp
Ja,vedno je težko zamahati z mečem in na ta način postaviti zakon v upanju,da bo le-ta imel posluh tako za eno kot tudi za drugo stran. Moramo se rešiti zamere, prezira in osebnih občutkov, ki jih imamo proti cigaretam ter kadilcem. Treba se je odmakniti in gledati od daleč – treba je imeti the big picture. Treba je rezumeti tudi nasprotno stran, stran, ki ji ne pripadaš. Treba je razumeti osebno svobodo, dopustiti uveljavljanje svojega mišlenja, bistva.
V teoriji je svoboden vsak, ki lahko počne tisto kar si sam želi. Je to res? V bistvu je, vendar z manjšim popravkom. Vsak posameznik je del družbe in če želimo vzdrževati harmonijo v le-tej, je treba postaviti nekaj pravil. Torej vsak je svoboden početi tisto kar si želi dokler s svojim početjem ne škoduje drugim. To pravilo mora veljati na vsakem vogalu, v vsaki luknji, vsaki situaciji. Z zakoni in ustavo se take zadeve približno urejajo. Približno zato, ker ni primera, ko s postavitvijo zakona ne bi naredili krivice nekomu drugemu. Ga ni. Tu so bili torej izvzeti kadilci. Pravica do vsesplošnega zdravja večine je prevagala nad osebno pravico manjšine. As simple as that.
Kar se tiče kajenja pa bom tako povedal. Ne bom omenjal kako škodljivo zna bit, to lahko preberete tudi drugje. Poleg tega, da je grda razvada kot grizenje nohtov in cuzanje prsta še daleč v puberteto, je kajenje tudi način izkazovanja nenaklonjenosti oz. upora vsakršni koli oblasti. Pa naj bo to kajenje pred šolo ali na Vest.si. Ni lažjega kot kršiti zakona in pokazati represivni oblasti kaj si misliš o njej, ko na nedovoljenem mestu prižgeš cigaret. Ta način kljubovanja oblasti sega že v 60-ta leta z uporabo prepovedanih substanc med otroci cvetja. Pa so prerasli to. In tudi največji frajerji v šoli, ki so si upali prižgati cigaret pri ranih 13 letih in si s tem zaslužili prezir učitelejev ter občudovanje vrstnikov in še posebej) vrstnic, so to prerasli oziroma ostali kadilci brez razloga – odvisniki. Proti čemu se borijo zdaj?
In res je kot je namignil Jernej. Prišla bo pomlad. In tudi poletje. Me zanima koliko bo takrat še takih vnetih borcev za pravice?
Všeč so mi pravi borci s plemenitimi cilji ter idealisti, ki resnično stremijo za nečem kar bi spremenilo naš svet na bolje, za kar bi se bilo vredno boriti. Toda zanimivo, dandanes prav ti najboj glasni in najbolj udarni “revolucionarji” žal ne spadajo med te.
Živjo!
Dodala bi le opombo k vašim predlogom, da bi “zakon” modificirali na ta način, da bi v lokalih uvedli ločene prostore za kadilce s prezračevanjem.
Strokovnjakinja s tega področja nam je predavala, da ta rešitev ni sprejemljiva, ker tak sistem ne nudi absolutne odsotnosti tobačnega dima, oz. njegovih rakotvornih sestavin, v ozračju preostalih delov lokala.
Zrak iz kadilskih prostorov bi kljub vsem naporom uhajal, v sicer razredčeni obliki, med nekadilce (zaposlene in goste), ki vonja zraka s PRISOTNIMI kancerogeni sicer ne bi zaznali, dim jih ne bi motil, kancerogene pa BI vdihavali.
Edina rešitev so kadilnice z natančno reguliranim odsesavanjem zraka.
Tudi ni sprejemljiva rešitev, da bi se manjši lokali opredeljevali za kadilske… v končni fazi bi se za to odločili vsi, namen zakona pa je zaščititi (predvsem) zaposlene in gostujoče nekadilce.
Ni pa zakon spisan proti kadilcem.