življenje je tanka nit

Čakalnica je bila tistega dne skoraj prazna; le tu in tam so vrata zaškripala in nekdo je prišel po recept, nasvet ali spodbudno besedo. Z zdravnikom sva sedela v udobnih foteljih ambulante in pregledovala kartoteke zanimivih pacientov … poglej na primer tole gospo, je dejal in kliknil na njeno ime, da se je na zaslonu prikazala kartoteka z izvidi: pred desetimi leti so ji bili odkrili napredovali rak dojke, razširjen že na pljuča in v prsno steno … strmim v izvide in se čudim; bolezen je bila neozdravljiva s pričakovanim preživetjem nekaj mesecev. Kirurški poseg v tako napredovalem stadiju ni bil mogoč in onkolog jo je poslal zgolj na nekaj ciklov paliativne kemoterapije; ta naj bi nekoliko olajšala simptome in ji morda za nekaj mesecev podaljšala življenje.

Vendar se je gospa na kemoterapijo odzvala naravnost dramatično; zločesta tvorba se je hitro krčila in stanje bolnice je bilo venomer boljše. Po zaključenih ciklih je hodila na redne periodične preglede, ki so kazali postopno izginjanje tumorske tvorbe; na mestu nekdanjih zasevkov je bilo s slikovne diagnostike razvidno netumorsko, brazgotinam podobno tkivo. Tudi na zadnjem pregledu pred letom dni je bila brez znakov bolezni.

Nekaj dni zatem je v ambulanto stopila živahna gospa srednjih let, ki je nisem poznal; menda je potrebovala napotnico za okulista. Zdravnik je s potegom miške odprl njeno kartoteko. Zdrznil sem se. Bila je ona. Nelagodno mi je bilo in bolščal sem vanjo kakor v čudo. Da bi vedela za vse, kar piše v njeni kartoteki, bi bila bržčas že tam. Skozi okno sem se zazrl nekam v daljavo.