o groza

ali pa tudi ne

Mrzel in meglen prvooktobrski dan v prestolnici. Osem zjutraj. Že prejšnjega večera sem bil pred medicinsko knjižnico zaparkiral svojo rdečo lado samaro; parkirnega prostora namreč zjutraj gotovo ne bi dobil. Da bomo že pred predavanji v knjižnici dvignili vse knjige za 1. letnik medicine in jih spravili v prtljažnik, nato pa brž profesorja poslušat! Da slučajno zaloga knjig ne bi pošla in da bomo lahko študirali že od prvega dne dalje!

O groza. Ravno tistega jutra so začeli parkirišče obnavljati. Ko sem hotel v prtljažnik naložiti knjige, je bilo že vsevprek prekopano, edini parkiran avto pa je bil – moj. O groza. In kaj sedaj? Zamudil bom predavanja! O groza. Kam naj premaknem avto, ko pa je vsepovsod zabasano s pločevino?! Tlaka imam gotovo dvesto in panično se skozi jutranjo konico prebijam po okoliških ulicah, vendar parkirnega prostora za moj ruski voz noče biti. Kaj naj storim?! Mesta ne poznam, avti z leve, avti z desne … joj, še zaletel se bom! In kaj bo rekel profesor, če zamudim predavanje?

Naposled sem le našel parkirni prostor čisto blizu Medicinske fakultete, le da sam nisem vedel, da sem tam; orientacija me je zapustila in panično sem izpraševal mimoidoče, kje je vhod v fakulteto. Vsi so mi odgovarjali … ja, tukaj je … ja, samo tam naprej je … petdeset metrov naravnost in ne morete zgrešit … jaz pa sem bil čisto brez glave. Taval sem okrog in okrog fakultete, a je bila mogočna rjava stavba premajhna, da bi jo opazil. Naposled sta me rešili sošolki iz srednje šole, ki sta me potrpežljivo čakali pred Kliničnim centrom in smo šli nato skupaj do vhoda in v predavalnico; ta je bila nabito polna s strahospoštovanjem prežetih obrazov, z odprtimi usti zročih v sivolasega skuštranega profesorja, ki je na zeleno podlago stresal čudne fizikalne čačke. O groza!

Trenutek za trenutkom so leta študija bežala. Nisem bil več preplašeni prvček, temveč sem vse bolj suvereno plezal po klinih proti vrhu lestve. Življenje mi je bilo všeč in nisem premišljal o tem, da se ta lestev nekje konča; mladost se je vila pred menoj kot neskončna črta študentskega časa, ki je bil občasnim izpitnim obdobjem navkljub tako lep, da je bil že brezčasen. Tu pa tam me je malce zapeklo; ah, še dve leti imam, sem si rekel … ah, ne … to je vendar cela večnost. Pa ni bila. Naenkrat sem bil star 25 let. Petindvajset? O groza. Strašno se sliši. Vselej sem si prizadeval čim hitreje končati študij, a bolj kot se je zaključek bližal, bolj me je plašil in bolj sem se mu skrival. A me je ujel in ugonobil. In mojo brezčasno sedanjost neizprosno zasidral v preteklost.

Brezčasni in neminljivi čas je minil.

Ne. Ni minil. Pot je ena. Ne bom se vse življenje prekladal med svojo sobo doma in tesno najemniško čumnato, bluzil okrog in pobiral z mize tistih evrov, ki jih zame prigara nekdo drug. Ne. Zagrabil bom svojo priložnost. Priložnost, da nekaj dobrega napravim za svet, ki me obdaja. Priložnost, da bom srečen in zadovoljen. Priložnost, da osrečim druge in njih srečo prepletem s svojo. Takšne priložnosti nima vsak. Hvala zanjo.