V čakalnico je prišepal starejši gospod belih las, visoke in vitke postave ter zvedavega pogleda izpod zgubanega čela. Oblečen je bil preprosto, a vendar pražnje. Kako tudi ne bi bil, saj je vendar moral k zdravniku. Suknjič, ki ga je nosil, je bil star, a brezhibno zlikan, hlače pa so morale biti na kolenu nekoč raztrgane, a so bile vendar zakrpane s takšno natančnostjo, da je bilo to komaj opaziti. Robustni čevlji s krepkim podplatom, ki so segali nad gleženj, so dajali slutiti, da gospod prihaja s hribov.
Sedel je na prost stol poleg mojega in si začel ogledovati okolico. Ljudem v čakalnici, venomer odpirajočim se vratom ordinacije in medicinskim sestram, ki so hitele mimo, je sledil z živahnimi gibi oči. Pokimal sem mu v pozdrav in se mu odobravajoče nasmehnil. Izraz na njegovem obrazu mi je dal vedeti, da mu je moja poteza godila.
Tedaj šele je moje nosnice dosegel tudi njegov duh. Za hipec ali dva sem se sprva vprašal, od kod ta vonj. Hej! To je vendar že skoraj pozabljeni duh po žgancih iz tesnih hribovskih izb, kakršnih smo vajeni iz Vorančevih zgodb! Kar predstavljal sem si ga, kako je v temni izbi z majhno lino, skozi katero so se negotovo vrivali prvi žarki jutranjega sonca, zanetil ogenj in nanj pristavil žgance. Izba se je hitro zagrela in zadišalo je po domačem ognjišču; gospod je snedel jutranji obrok in se nato odpravil v mesto.
Všeč mi je bil. Bil je kot odprta knjiga, ki se je kar sama ponujala v branje. Njegova drža je bila bremenu let navkljub strumna kot pri malokaterem mladcu. Domišljal sem si ga kot postavnega mladeniča v partizanski uniformi, kako se v strmih cerkljanskih grapah zoperstavlja okupatorskim vojskam. Radovednost me je kmalu prisilila v to, da sem ga ogovoril. Gospod, kaj ste si pa naredili, da ste tu? Od padca sta ga boleli roka in noga, a je vendar lahko hodil in tudi roko je zmogel premikati. Opogumil sem ga. Rekel bi, da vam ne bo hujšega.
Za hipec sem le pomislil, kako nadaljevati pogovor; tedaj pa sem že zaslišal tih namig, naj se obrnem k njemu. Erm. Erm. Z razbrazdano roko je iz žepa potegnil dva Mlinotestova bonbončka, prav takšna, kakršne so mi nosili sorodniki, ko sem bil še otročiček. Bili so tisti okrogli pisani bonboni v belih zavitkih, ki so bili zelo sladki, pa vendar malce mokasti in ne pretirano dobri. Enega je jel odvijati sam, drugega pa je stisnil meni v dlan. O, hvala! Kakšno presenečenje! Kot bi se čas ustavil! Mar se še sploh kje dobi takšne bonbone? Tudi sam sem odvil papir in nesel bonbon k ustom.
Gospoda so nato poklicali v ordinacijo. Preden je stopil skozi vrata, se je obrnil še enkrat proti meni. Adijo! Odšel je, drobce svojih dni pa poklonil meni. Hvala.
