Zmago koalicije Silvia Berlusconija na nedavnih parlamentarnih volitvah v Italiji so napovedovale vse predvolilne projekcije in je bila zatorej popolnoma pričakovana. Kljub temu pa je težko razumeti, da se je vpliven in močan evropski narod z večtisočletno zgodovino, ki je zrasel iz zibelke evropske civilizacije, že tretjič v zadnjem času pustil speljati na led bogatunu in medijskemu mogotcu, ki je vselej obljubljal veliko, a vendar na koncu poskrbel le za spremembe zakonov, ki so mu omogočile, da se je izmaknil roki pravice, ter še utrdil svoj vpliv v medijih in državnih institucijah.
Kdo bi vedel. Italijane očitno fascinira bogastvo, ki si ga je Cavaliere ustvaril tako rekoč iz nič, poleg pa sodi tudi vznesena retorika, ki pogosto že meji na nacionalizem in nestrpnost do tujcev. Celo neposrečene izjave Berlusconi skoraj po pravilu obrne v svoj prid. Svoje dodata še odkrito simpatiziranje z Bossijevimi ultranacionalisti in Finijevimi preoblečenimi fašisti. Populizem za vse okuse torej, tako za bogati sever kot za obubožani in zaostali jug.
Italijani pozabljajo, da so visokoleteče obljube o boljšem življenju, s katerimi se je Berlusconi leta 2001 povzpel na oblast, večinoma ostale neuresničene. Politizacija vseh vej oblasti, davčne olajšave za najbogatejše, korupcija, prijateljevanje z ameriškim predsednikom Bushem in sodelovanje v Iraku so bili glavni poudarki politike Berlusconijeve vlade, ki je kot prva v obdobju po 2. svetovni vojni zdržala na položaju celoten mandat. Iz opustošenja, ki ga je Berlusconijeva vladavina leta 2006 pustila svoji levosredinski naslednici, je v dobrem letu in pol, kolikor se je Prodi obdržal na oblasti, komajda pognalo kakšno seme. Poleg zelo slabe gospodarske situacije, v kateri je bil luknje prisiljen krpati z vse višjimi davki, je imel Prodi še eno – večjo težavo. Njegova koalicija je bila tako šibka, da mu je v senatu pri takorekoč vsakem pomembnejšem vprašanju šlo za biti ali ne biti. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo vlada padla.
Po padcu vlade Italijani niso prepoznali Veltronijeve levosredinske demokratske stranke, ki je po Prodijevi oznanitvi umika iz aktivne politike združila zmernejše struje na levi sredini, kot pravo pot za uravnotežen razvoj države. Prav nasprotno. Med volilno kampanjo je Berlusconi zaigral na deja vu množicam všečne demagoške strune o blaginji za vse in o povečanem nadzoru nad romunskimi priseljenci (ki jim je, paradoksalno, pot v Italijo v veliki meri odprl prav evropski komisar za pravosodje, svobodo in varnost Franco Frattini, sicer pripadnik Berlusconijeve struje). Poraz levice je bil tako hud, da bolj radikalna Bertinottijeva Mavrica, ki združuje nekdanje komuniste in zelene, sploh ni prišla v parlament.
Italijanski volilci so odgovornost za slabe razmere v državi v celoti naprtili Prodijevi levosredinski koaliciji, Veltroniju pa se od nje ni uspelo dovolj prepričljivo distancirati. Na nezadovoljstvo volilcev kaže tudi visoka podpora Finijevemu Nacionalnemu zavezništvu in naravnost šokantnih 10 % ultranacionalistične Bossijeve Severne lige, ki se je še nedolgo tega zavzemala za odcepitev severnega dela države. Gotovo nosi delež krivde za nezadovoljstvo ljudi tudi Prodijeva koalicija, ki ni znala bolj prisluhniti ljudem in potegniti tudi kake všečne poteze; levji delež pa kljub temu pade na pleča prejšnje Berlusconijeve vlade, ki je v petletnem mandatu dodobra razmajala italijansko gospodarstvo in državni aparat.
Prav dejstvo, da italijanska politika ni nikdar ustrezno obsodila svoje zgodovinske vloge v 2. svetovni vojni, zaradi česar ljudje že več kot šest desetletij živijo v nekakšni zgodovinski zmoti, dela narod še bolj dovzeten za manipulacije s strani različnih populističnih politikov, katerih hujskaštvo in nerealne obljube državo slejkoprej porivajo v še globljo politično, gospodarsko in tudi intelektualno krizo.
Letošnje volitve so imele tako vsaj posredno tudi vlogo referenduma o prihodnosti Italije. V komentarjih volilnega izida so to dali vedeti tudi tuji novinarji; celo tisti iz bolj konzervativnih vrst so Berlusconijev triumvirat sprejeli precej zadržano. Izid referenduma za Italijo gotovo ni dober.
