frizerji in njih fetiši

Uf, sem jezen! Vedno isto. Vedno isto.

Ko sem pred kakima dvema letoma v Novi Gorici našel frizerski salon, kamor sem redno hodil vse do današnjega dne, mi je malce odleglo. Do tedaj sem bil namreč obiskal že vsaj dvajset različnih frizerjev, ki bi jih v pretežni večini lahko ocenil s šusom, nekaterim svetlim izjemam pa bi morda dodelil oceno tja do slabe trojke. Nisem zahtevna stranka, sploh ne. Imam vedno le preprosto željo: ostrizi me tako, kot ti rečem jaz, in ne tako, kot se zdi tebi najlažje in najbolj komot. Že vsaj deset let je moja želja do črke enaka: po celi glavi enakomerno srednje kratko s škarjami, tudi pri strani s škarjami in ne s strojčkom, prehod se ne sme videt, absolutno brez redčenja, lasje spredaj enake dolžine kot po vrhu glave, frizura naj ne bo prekratka, da ne bom izgledal kot en oskubljen puran.

Frizer ponavadi reče dobro. Kljub še tako modernemu salonu je to večinoma mlad/a mulo/mulka, ki se mu/ji o striženju ne sanja prav dosti. Telovadi okrog mene s petimi različnimi škarjami in me – ko s težkimi mukami obdela vrh glave – milo povpraša. “Ma kej pr strani lahko s strojčkom?” “Rekel sem že, da ne. Ne zgleda v redu, potem sem videt kot vojak in še rob se vidi. S strojčkom lahko samo okrog ušes in po vratu.” Hočeš nočeš se loti roba s škarjami, na koncu pa je glava polna stopničk in las različnih dolžin. Nato nadaljuje. “Ma kej si siguren, da ni treba redčit? Bi blo bujši.” “Ni šans. Razredčen zgledam kot ena oskubljena kura.” Seveda se dobro zaveda, da je delo opravil bolj slabo, in vse to skrije pod tri kilograme gela, ki ga brez vprašanja nanese na glavo. Že lepo in prav, ampak a misliš, da bom jaz vsak dan to proceduro ponavljal pred ogledalom in po možnosti športal s to pocarijo na glavi?! Hočem, da frizura sama od sebe lepo stoji in pika. Nejevoljno si mislim, da so itak vsi isti, da se bo v dveh tednih že nekoliko zaraslo, plačam in grem. Okej, kolega, midva sva opravila!

Naslednjič grem kajpak k drugemu frizerju, kjer se v zgodba večinoma ponovi. Včasih je nekoliko bolje, spet drugič še huje, tretjič pa me vajenec ureže z britvijo in nato na rano nanese Bivacyn, ki mu je rok uporabe potekel pred nekaj leti. Ma daj! Okej, kolega, tudi midva sva opravila!

Ko sem bil že nekajkrat pri sedanji frizerki, mi je prav pošteno odleglo. Moško frizerstvo, stara tradicionalna šola, ki zna vihteti škarje, ne posiljuje neprestano z raznimi strojčki, geli in voski in predvsem naredi tisto, kar ji naročim. Razložim, kaj bi rad, tako ali tako me že pozna, in to je to! K njej hodijo tudi župan in drugi pomembneži, tako da je najbrž res najboljša tod okoli.

Morda je imela danes le slab dan. Uf, sem jezen! Začela je tako, kakor sem ji bil naročil. Lepo je skrajšala lase po vrhu in pri straneh, nato pa je v roke vzela strojček. “Mah,” sem si mislil, “itak ve, da me vedno striže s škarjami, najbrž mi bo – kot ponavadi – šla z njim samo po vratu in okrog ušes.” Pa ni bilo tako. Sploh me ni nič vprašala, ali lahko s strojčkom, in ko sem uspel kaj izdaviti, je pobrala že tolikšen del las pri straneh, da ni bilo več druge možnosti, kot iti do konca. Le nemo sem opazoval dogajanje na svoji glavi. Zatežil sem lahko le, da se prehod preveč vidi in da naj popravi vsaj to. Ma prekleti vrag! Ma kaj je s tabo! Ma kaj zdaj si še ti padla na nivo vseh ostalih! Nisem bil niti jezen, prej žalosten. Edini dober frizer daleč naokrog, pa še ta je šel vašuloštja. Mah.

Nič. Morda je imela slab dan. Morda se ji je mudilo. Morda je pozabila, kako me običajno postriže. Čudno se mi zdi, ker se to do zdaj ni nikdar zgodilo, ampak … Glede na dosedanje izkušnje z njo in z ostalimi resnično ne kaže drugega, kot da hodim tja tudi v prihodnje; zgoraj navedene želje pa bo očitno treba do potankosti zrecitirati vsakokrat znova.