računalničarji in njih fetiši

Včasih si na vso moč želim, da bi se zares dobro spoznal na računalništvo in vse, kar ima vsaj malo povezave s tem. Prihranil bi si veliko časa, denarja in predvsem živcev. Pa iz tega žal ni nič. Sem namreč čisto povprečen uporabnik tehnologije, ki zna kar solidno klikati po fejsbuku, vleči z interneta filme in muziko, uporabljati office ter morda še malo popackati po softverskih nastavitvah. To bi bilo počasi to. Dokler se kaj ne zalomi, je več kot dovolj.

Ko gre kaj narobe, se začne zgodba zapletati. Najprej pride na vrsto posvet s kakim kolegom, za katerega naivno upam, da ima kaj več pojma od mene, temu pa sledi kak samooklicani popoldanski strokovnjak, ki ima navadno mnogo predlogov, na koncu pa mi obrne cel sistem na glavo. Šele v tretji fazi pridejo na vrsto računalniški inženiringi. Ajajaj.

Osebnostni profili računalničarjev se drug od drugega ne razlikujejo prav veliko. V pisarnah ždeči mandelci tridesetih ali štiridesetih let, ki že na prvi pogled ustrezajo definiciji italijanske besede mammone (moški srednjih let, živeč pri mami, ki mu kuha, pere in lika; vsak dan, ko odhaja iz službe proti domu, ji po telefonu naroči, naj brž pristavi vodo za špagete), in že s svojim obnašanjem dajo vedeti, da bolj kot z ljudmi komunicirajo z računalnikom. Ko se iščoč pomoč pojavim na vratih, traja navadno kar nekaj časa, da svoj pogled vzdignejo iznad ekrana, in nato še nekaj časa, da mi z lenobno gesto ali polglasnim godrnjanjem dajo vedeti, naj že končno izustim, zakaj sem prišel.

V zadnjem času sem računalničarje potreboval kar nekajkrat. Zahotelo se mi je namreč, da bi nekoliko izpopolnil internetno omrežje v naši hiši. Odpravil sem se zatorej na lov za brezžičnim routerjem. V prvem inženiringu ga niso imeli, so pa obljubili, da ga bodo naročili. Okej. Recimo, da bi lahko šel drugam, ampak jim verjamem, da bo čez nekaj dni prišel. Čakam teden dni. Nič. Grem sitnarit, kje je router, pa me začudeno odslovijo, češ kaj pa se mi tako mudi, da bo že prišel. Obrnem se in grem. Naročim isti model preko internetne trgovine. Pride naslednji dan.

Po inštalaciji zadeva ne dela v redu. Pokličem računalničarje iz druge firme, ki pridejo zadevo zrihtat. A tudi to veselje ne traja dolgo. Po mesecu dni začne metati ven linijo kot za stavo in ne preostane mi drugega, kot da jim odnesem router in reklamiram storitev. Nekako v tem času mi iz prve firme sporočijo, da je prišel router, ki sem ga naročil. Hvala lepa, gospodje, mar mislite, da bom čakal mesec dni in več na en usran router!? Sem ga že kupil drugje, žal! V drugi firmi obljubijo, da bodo nedelujoči router uštimali, kot je treba. Na moje veliko začudenje me pokličejo že naslednji dan. Da je zrihtano, pravijo. Doma priklopim router, a že po nekaj urah crkne. Lepa reč. Nesem ga nazaj. Spet obljubijo, da bodo popravili. Čakam nekaj dni. Grem tja, sitnarim. Da bo kmalu, naj me ne skrbi, pravijo. Spet čakam nekaj dni. Spet nič. Po desetih dneh me končno pokličejo. Da je popravljeno, da bi resnično moralo delati.

Doma priklopim router. Poln pričakovanj. Dela! Ah, ne! Ne dela prav. Nekatere strani naloži, pri drugih javlja napako. Dela samo na kabel, brezžično omrežje pa ne! In še kabla, ki sem ga priložil poleg routerja, mi niso vrnili. Lepa reč. Spet bo treba nazaj. Poln kufer imam vsega tega. Cele dneve ždijo pred ekranom, pa ni od tega prav nobene koristi.