Vorrei intervenire sulle parole recentemente pronunciate per l’occasione della Giornata dell’ricordo dal Presidente della Repubblica Italiana Giorgio Napolitano. Mi pare incredibile ed anche triste che un uomo politico di tale saggezza ed esperienza abbia completamente confuso i fatti su questo tema già per il secondo anno consecutivo.
Le condanne della pulizia etnica e dell’”espansionismo slavo” sono offensive ed anche false. Sembra che il Presidente della Repubblica sia di nuovo caduto sotto l’influenza del populismo di destra e dell’odio latente nei confronti degli cosiddetti “slavi”. Già il riferirsi ai vari popoli dell’Europa centrale ed orientale con questo denominativo è di per sé stesso espressione di tale odio nonché un’offesa reminiscente dell’antico appellativo di “barbari”, sfruttato tra l’altro abbondantemente dalla retorica fascista: questi popoli hanno dei nomi, non diversamente dagli italiani, francesi, spagnoli ecc. È ben evidente la scarsa volontà del Presidente di vedere un contesto storico e politico più ampio; se così non fosse non avrebbe potuto passare sotto silenzio i delitti fascisti contro gli sloveni e croati dagli anni ‘20 agli anni ‘40 del secolo scorso.
È ben noto che l’Italia ha una relazione ambigua con il suo passato fascista. Mi pare importante il fatto che il fascismo fu condannato dai storici, mentre questa condanna fu sempre incompleta dalla parte della politica. Dopo l’armistizio dell’Italia nel 1943 il movimento comunista era molto forte e la possibilità che alle prime elezioni dopo la guerra i communisti sarebbero saliti al potere era reale; la condanna del fascismo ed i processi contro i crimini di guerra, simili a quelli che si svolsero in Germania, avrebbero ancora aumentato le probabilità della vittoria dei communisti. Questo era in contraddizione con gli interessi degli alleati, soprattutto del premier britannico Churchill. Per questa causa in Italia non ci fu mai una “defascizzazione” simile alla “denazificazione” in Germania e l’Italia ha continuato a vivere in una verità incompleta per tutto il dopoguerra. La gente ovviamente sa che il fascismo non fosse stato una cosa buona, però sa poco o nulla sull’espansionismo, campi di concentramento ed il genocidio nei Balcani e in Africa. Sa che l’Italia perse la guerra e dovette per questo cedere dei territori mentre gli sfugge il fatto che in quella guerra l’Italia era l’aggressore, non l’aggredito. Una prospettiva così sballata forma un campo ideale per la propaganda nazionalista che vuole spacciare l’Italia per vittima dei titini che gettavano gli italiani nelle foibe ed occupavano i loro territori. Vivendo in un abbaglio storico così grave è molto difficile sperare in una vera riconciliazione. L’immagine vittimista, sponsorizzata da molti politici italiani, è rimasta profondamente incorporata nella coscienza della gente e non è facile cambiarla.
Alla fine voglio sottolineare che io personalmente condanni nel modo più assoluto le sommarie “rese dei conti”con il popolo italiano nelle zone triestine, istriane e dalmate nel secondo dopoguerra. Però nonostante questo mi pare necessario vedere la situazione con entrambi gli occhi aperti, non uno solo. Le foibe e l’esodo furono certamente una tragedia terribile, però furono anche una conseguenza diretta del regime fascista che sottomise con la forza e terrorrizzò i “non italiani” per più di due decenni.
[...] una prospettiva sbagliata [...]
Če lahko (drugače zbriši) ti dam spodaj članek (čeprav mislim, da je originalne dopise nekam skrčil časopis), ki ga je objavil Primorski dnevnik….
»Spoštljiv spomin na žrtve je sestavni del prijateljskih odnosov med italijanskim in slovenskim narodom«
Predsednik republike Giorgio Napolitano je pred jutrišnjim obiskom v Trstu in Tržiču odgovoril na pismo, ki mu ga je 18. februarja letos poslal deželni tajnik Slovenske skupnosti Damijan Terpin. Pismo se nanaša na spominski dan na fojbe in eksodus Italijanov iz Istre ter na gorje, ki ga je fašizem povzročil slovenskemu narodu, posebno na Primorskem.
»Odgovornosti tistih, ki so povzročili tragedijo fojb in izseljevanja, so jasne, zdi pa se nam potrebno, da se dogodki obravnavajo v pravilnem zgodovinskem okviru, tako da se izognemo nepotrebnim in utrujujočim polemikam, ki negativno vplivajo tako na meddržavne odnose, kot na narode, ki tukaj sobivajo,« piše Terpin. V nadaljevanju predstavnik slovenske stranke opozarja na fašizem in na njegovo raznarodovalno in nasilno politiko do Slovencev, ki se je pričela kmalu po koncu prve svetovne vojne.
Terpin je prepričan, da nikomur ničesar ne jemljemo, če izjavimo, da je šlo tudi v primeru fašističnega zatiranja Slovencev za etnično čiščenje. Kot takega se ga je treba spomniti in obsoditi. Zato bi bilo zelo koristno, pravi Terpin v pismu državnemu poglavarju, če bi se spomnili dogodkov v celoti, ker bi to nedvomno pomagalo pri premoščanju zakoreninjenih predsodkov, ki še danes onemogočajo normalno človeško sožitje, ki je osnova za vsako nadaljnjo družbeno rast, še posebno kar se tiče medčloveških odnosov.
Napolitano v svojem dopisu poudarja, da je z velikim zanimanjem prebral pismo deželnega tajnika Slovenske skupnosti. »V prejšnjih tednih sem imel več priložnosti, da sem se spomnil takratnih žrtev, istočasno pa sem ugotovil, da slonijo današnji odnosi med italijanskim in slovenskim narodom na vrednotah miru, prijateljstva in tvornega sodelovanja. Dvostranski odnosi med Italijo in Slovenijo so še močnejši v okviru naporov za še bolj učinkovito skupno politiko Evropske unije ter za njeno bližnjo širitev na Hrvaško,« piše predsednik republike.
»Moj nedavni obisk v Ljubljani, ki je bil prvi obisk predsednika države, potem ko je Slovenija začela mandat predsedujoče EU, je imel kot glavni cilj prav uokviriti odnose med obema narodoma v dinamično perspektivo. V njej naj bi spomin na preteklost predstavljal skupno dediščino, ljubljanski obisk pa naj bi spodbudil tudi nove oblike povezovanja,« piše Napolitano. Podobna čustva so bila v središču pozornosti tudi nedavnega obiska slovenskega predsednika Danila Türka v Rimu ter praznovanja dneva spomina na Kvirinalu, dodaja italijanski predsednik.
»V ta pozitivni okvir sodi tudi moj bližnji obisk v Trstu, ki bo izpostavil izredne perspektive, ki se odpirajo mestu, ki zna na najboljši način odražati razvojne možnosti dežele kot stičišča človeških, gospodarskih in kulturnih izmenjav. Trst, ki je znal postati izhodišče za prihodnost znanosti in raziskovanja v vseh bolj globalni perspektivi,« je Napolitano zaključil svoje pismu tajniku SSk Terpinu.
©
Sreda, 26. marca 2008
Hvala in oprosti za pozen odgovor. Sem na pocitnicah in bolj redko kontroliram blog. Clanek bo kar ostal tu, ker se mi zdi zanimiv tudi za druge bralce bloga. Tale moj dopis sem poslal drugace tudi na Repubblico in Manifesto, pa niso nikjer objavili. Niti me ne cudi in sem bil itak 99 odstotno preprican, da ne bojo objavili. Sem z zanimanjem prebral prispevek, vsec mi je, kar je rekel Terpin, se mi pa zdi, da Napolitano ne nakazuje, da bi svoje besede vsaj malo povlekel nazaj. No, res je, da predvolilni cas ni najbolj primeren za to.
Lep pozdrav.
A tako si na počitnicah…. Torej pri nas imamo čez dva dni volitve in kot si primerno rekel ni najprimernejši čaš…
dobro se mej torej pa čakamo nove poste.
Živjo