Feeds:
Objave
Komentarji

Nedavno sem si v Kinemaxu v Gorici ogledal film Gomorra italijanskega režiserja Mattea Garroneja, ki je na pravkar minulem festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.

Garrone je kot osnovo za film vzel zelo odmevno in večkrat nagrajeno knjigo Roberta Saviana z istim naslovom, ki je izšla leta 2006. Pretresljivi preplet zgodb o vpletenosti Camorre v življenja ljudi, tudi otrok, je več kot le običajen film;gre za neolepšano sliko funkcioniranja sveta, ki neusmiljeno drvi v pogubni konec. Prikazuje vrsto bednih eksistenc v revnih neapeljskih soseskah, obsojenih na življenje (kaj življenje, životarjenje) s Camorro, naivnost otrok, ki jih življenje na ulici, revščina in obljube umazanega denarja polnih vodij klanov potegnejo v spiralo prekupčevanja z drogami, trgovanja z ljudmi in ob koncu tudi v smrt. Film neusmiljeno odstre tudi mafijske posle, ki so v ozadju še vedno trajajoče smetarske krize v deželi Campania, in v organizirani kriminal, povezan z ilegalno delovno silo v tekstilni industriji.

Kaj na to srhljivo realnost mafije poreče nedavno ustoličena desničarska vlada Silvia Berlusconija? Nič, seveda. Kako bi tudi kaj storila, ko pa se o povezavah Il caimana z mafijo šušlja že dolgo. Namesto boja z mafijo vlada – pričakovano – udriha po najšibkejših – ilegalnih prebežnikih in Romih. V parlamentarni proceduri je tako zakon, ki ga imenujejo »varnostni paket«, po katerem ilegalni prebežnik med drugim ni več zgolj v prekršku, temveč je storil kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen do štirih let zapora. Hej! Ste ob pamet? Jasno je, da bi takemu zakonu sledil sodni kolaps, saj bi se sodišča ukvarjala le še s tem! In, kot posledico sumljive in morda tudi lažne prijave neke ženske iz okolice Neaplja, ki naj bi ji Romkinja skušala ukrasti otroka (zrežiran trik desnice in obujanje starih mitov o Romih, ki v rjavih bisagah nosijo ukradene otroke?!), napovedo oster boj proti romskemu kriminalu in z gradbeno mehanizacijo takoj uničijo večino romskih naselij tistega področja.

Na drugi strani o prvomajskem obračunu v Veroni, v katerem je skupina italijanskih neofašistov brez povoda do smrti obrcala dvajsetletnega fanta, ne govori tako rekoč nihče več! Oblast se ne spomni, da bi bilo morda vredno javno obsoditi, zakonsko opredeliti, nadzirati in po potrebi prepovedati tudi skrajna politična gibanja in kriminal, povezan z njimi! Nič čudnega, saj so neofašisti pravzaprav na oblasti! V lastno skledo vendar ne gre pljuvati! Razmah skrajne desnice je viden na vsakem koraku. Novoizvoljeni rimski župan Gianni Alemanno je tako pred nedavnim izjavil, da se učenci v šolah ne bodo učili le o Auschwitzu, temveč tudi o fojbah. Na fašistični genocid si pa pozabil, ljubček! Prizadeva si tudi, da bi Rim dobil ulico, poimenovano po fašističnemu politiku Giorgiu Almiranteju; no, iz ljubega miru je vseeno dejal, da bo pred tem za mnenje povprašal judovsko skupnost. V isti rog trobi tudi Renzo Tondo, desničarski predsednik avtonomne pokrajine Furlanije-Julijske krajine, ki si Almirantejevo ulico želi tudi v Trstu. Goriški župan in politični somišljenik zgoraj omenjenih črnosrajčnikov Ettore Romoli pa je že napovedal omejitev vidne dvojezičnosti v goriški občini, ki naj bi se odslej dalje izvajala samo v treh obrobnih krajevnih skupnostih. Elementi fašizma so več kot očitni.

Italija je ob bržčas preuranjenem sprejetju Romunije v Evropsko unijo nedvomno utrpela veliko škode. Nobenega dvoma ni, da je prejšnja vlada problem migracij podcenjevala, vendar se ga je tudi sedanja lotila s popolnoma napačnega konca. Opozorila o ksenofobiji in kršenju človekovih pravic prihajajo tako iz Bruslja kakor tudi od nevladnih organizacij znotraj in zunaj italijanskih meja. Represivnim ukrepom se ni moč povsem ogniti, vendar morajo trdno bazirati na kontroli priseljevanja in na pregonu kriminalcev in združb ne glede na poreklo, ne pa na križarskih pohodih zoper neitalijane, ki smo jim priča v zadnjem času. Množice so začutile, da sta ksenofobija in nestrpnost v deželi postali zaželeni; s tihim soglasjem vlade (in tudi Cerkve – prav papež je te dni namreč izjavil, da je z Berlusconijevo vlado zavel nov veter!) se vrstijo množične manifestacije proti Romom in priseljencem, medtem ko visoka inflacija, nezavidljiv gospodarski položaj in smeti v Campanii slejkoprej ostajajo v drugem planu.

Spreminjanje sveta v zadnjih destletjih je hitrejše, kakor zmore dojeti okoreli človeški um. Temelj vsega zla je neenakomerna razporeditev dobrin in načrtno metanje peska v oči ljudem z vseh celin s strani najvplivnejših svetovnih voditeljev in organizacij; na revnih in nevednih lahko tisti najbogatejši na preveč enostaven in mikaven način kujejo mastne dobičke, da bi jim bilo dejansko v interesu odpraviti socialne razlike. Kaj je lepšega kot imeti v tekstilni tovarni v Kambodži ali v Wal-Martu v Teksasu zaposleno krdelo novodobnih sužnjev, ki še niso slišali za pravice delavcev, in garajo za drobiž dneve in noči, medtem ko ti v udobni zofi preštevaš zelence? Kaj je lepšega kot splesti nekaj lepih fraz o skrbi za okolje, obenem pa ga namensko uničevati za lastni dobiček in ustvarjanje nepotrebnih presežkov v kmetijstvu in industriji? In, kaj je lepšega kot hrumeti proti priseljencem in ilegalnim prebežnikom, si s tem pridobivati politične točke, obenem pa puščati prosto pot razraščanju domače mafije?

Takšno funkcioniranje sveta po definiciji nikdar ne bo pripeljalo do nekega ravnotežja. V deželah tretjega sveta, katerih razvoj velesile kljub lepim besedam de facto zavirajo, je namreč naravni prirastek tako strahovit, da bo Zemljo masa teh ljudi sčasoma preprosto požrla. In ker v njihovih deželah ne bo možnosti za dostojno življenje, bodo vsi prišli k nam; tedaj bo izbruhnil konflikt neslutenih razsežnosti. Ob nadaljevanju današnjih trendov v svetovni politiki je takšna pot neizogibna. Najmočnejši bi morali poskrbeti za enakomeren razvoj planeta, za boljše in dostojnejše življenje, dvig življenjskega standarda in izobrazbe ljudi povsod po svetu, čemer bo avtomatično sledilo zmanjšanje naravnega prirastka. Šele tedaj bo z integracijo priseljencev in sožitjem kultur manj težav.

Največji sovražnik tega modela razvoja je kapitalizem po ameriškem vzoru, ki se kot kuga širi po svetu; bistvo le-tega je izkoriščanje nemočnih, ki vztrajno vodi v posledice zgoraj opisanih razsežnosti, ob tem pa sodobno politiko, tudi levico, vzrajno vleče vse bolj v desno.

Zidna poslikava v Orgosolu na Sardiniji

legenda

Te dni sem od prijaznega strička v Solkanu kupil legendarno kolo rog maraton, sanje jugoslovanskih mladenk, mladcev in tudi že malo starejših iz 80-ih let minulega stoletja. Kombinirano športno-potovalno kolo je bilo bržčas največji hit tovarne Rog vseh časov; obstajalo je v dirkalni izvedbi z dirkalno balanco ter v športno-potovalni izvedbi z neobičajno, rahlo navzdol ukrivljeno balanco. Baje je veljalo včasih več kot eno povprečno plačo v Jugoslaviji, z njim pa so se ljudje vozili na delo, po opravkih v bližnja mesta, na potepe, potovanja in celo rekreativne dirke.

Klasična gracilna konstitucija maratona se je morala posloviti, ko je Evropo in svet preplavila moda težkih in okornih gorskih koles. Zdi pa se, da se po skorajda dveh desetletjih moda ponovno spreminja; vse več ljudi se odloča za nakup specialke ali hibridnih cestnih koles, stara klasična kolesa, ki so jih pred nekaj leti že skorajda metali v hrbet, pa so kar naenkrat začela pridobivati na ceni in veljavi.

Kako tudi ne! Maraton se pelje naravnost odlično. Striček ga je očitno zelo negoval; vse na njem je originalno, le balanco je zamenjal z neko italijansko, ki se mu je bržčas zdela primernejša za mestno vožnjo. Zraven mi je dal celo originalno tlačilko! Sprednji in zadnji menjalnik znamke Sachs pri prestavljanju zahtevata nekaj več občutka kot sodobnejši izdelki, a še vedno delujeta odlično prav v vsakem od desetih prenosov; tudi klasične zavore »favorit special«, na katerih piše made in czechoslovakia prijemljejo dobro in na čisto ozkih gumah »sava strela«, na katerih piše made in yugoslavia, se maraton pelje kot v svojih najboljših časih.

Da maraton ni od muh, se zavedajo tudi v Tehniškem muzeju Slovenije v Bistri, kjer je že vključen v muzejsko zbirko. Sam ga za zdaj uporabljam za lokalne vožnje po Gorici in okolici, a se prav lahko zgodi, da se bom v prihodnosti z njim podal tudi na kako daljšo pot.

Včasih si na vso moč želim, da bi se zares dobro spoznal na računalništvo in vse, kar ima vsaj malo povezave s tem. Prihranil bi si veliko časa, denarja in predvsem živcev. Pa iz tega žal ni nič. Sem namreč čisto povprečen uporabnik tehnologije, ki zna kar solidno klikati po fejsbuku, vleči z interneta filme in muziko, uporabljati office ter morda še malo popackati po softverskih nastavitvah. To bi bilo počasi to. Dokler se kaj ne zalomi, je več kot dovolj.

Ko gre kaj narobe, se začne zgodba zapletati. Najprej pride na vrsto posvet s kakim kolegom, za katerega naivno upam, da ima kaj več pojma od mene, temu pa sledi kak samooklicani popoldanski strokovnjak, ki ima navadno mnogo predlogov, na koncu pa mi obrne cel sistem na glavo. Šele v tretji fazi pridejo na vrsto računalniški inženiringi. Ajajaj.

Osebnostni profili računalničarjev se drug od drugega ne razlikujejo prav veliko. V pisarnah ždeči mandelci tridesetih ali štiridesetih let, ki že na prvi pogled ustrezajo definiciji italijanske besede mammone (moški srednjih let, živeč pri mami, ki mu kuha, pere in lika; vsak dan, ko odhaja iz službe proti domu, ji po telefonu naroči, naj brž pristavi vodo za špagete), in že s svojim obnašanjem dajo vedeti, da bolj kot z ljudmi komunicirajo z računalnikom. Ko se iščoč pomoč pojavim na vratih, traja navadno kar nekaj časa, da svoj pogled vzdignejo iznad ekrana, in nato še nekaj časa, da mi z lenobno gesto ali polglasnim godrnjanjem dajo vedeti, naj že končno izustim, zakaj sem prišel.

V zadnjem času sem računalničarje potreboval kar nekajkrat. Zahotelo se mi je namreč, da bi nekoliko izpopolnil internetno omrežje v naši hiši. Odpravil sem se zatorej na lov za brezžičnim routerjem. V prvem inženiringu ga niso imeli, so pa obljubili, da ga bodo naročili. Okej. Recimo, da bi lahko šel drugam, ampak jim verjamem, da bo čez nekaj dni prišel. Čakam teden dni. Nič. Grem sitnarit, kje je router, pa me začudeno odslovijo, češ kaj pa se mi tako mudi, da bo že prišel. Obrnem se in grem. Naročim isti model preko internetne trgovine. Pride naslednji dan.

Po inštalaciji zadeva ne dela v redu. Pokličem računalničarje iz druge firme, ki pridejo zadevo zrihtat. A tudi to veselje ne traja dolgo. Po mesecu dni začne metati ven linijo kot za stavo in ne preostane mi drugega, kot da jim odnesem router in reklamiram storitev. Nekako v tem času mi iz prve firme sporočijo, da je prišel router, ki sem ga naročil. Hvala lepa, gospodje, mar mislite, da bom čakal mesec dni in več na en usran router!? Sem ga že kupil drugje, žal! V drugi firmi obljubijo, da bodo nedelujoči router uštimali, kot je treba. Na moje veliko začudenje me pokličejo že naslednji dan. Da je zrihtano, pravijo. Doma priklopim router, a že po nekaj urah crkne. Lepa reč. Nesem ga nazaj. Spet obljubijo, da bodo popravili. Čakam nekaj dni. Grem tja, sitnarim. Da bo kmalu, naj me ne skrbi, pravijo. Spet čakam nekaj dni. Spet nič. Po desetih dneh me končno pokličejo. Da je popravljeno, da bi resnično moralo delati.

Doma priklopim router. Poln pričakovanj. Dela! Ah, ne! Ne dela prav. Nekatere strani naloži, pri drugih javlja napako. Dela samo na kabel, brezžično omrežje pa ne! In še kabla, ki sem ga priložil poleg routerja, mi niso vrnili. Lepa reč. Spet bo treba nazaj. Poln kufer imam vsega tega. Cele dneve ždijo pred ekranom, pa ni od tega prav nobene koristi.

post post

Kar prijetno sem bil presenečen, ko sem te dni po vrnitvi s potovanja ponovno obudil od mrtvih svoj blog. Kljub dolgemu zatišju je bil obisk še vedno precejšen in konstanten. V desetih mesecih ustvarjanja sem tako očitno pridobil tudi nekaj deset rednih bralcev. Hvala.

Sledi nekaj utrinkov s potovanja po Španiji, Maroku in Portugalski skozi moj in Nadanov objektiv.

frizerji in njih fetiši

Uf, sem jezen! Vedno isto. Vedno isto.

Ko sem pred kakima dvema letoma v Novi Gorici našel frizerski salon, kamor sem redno hodil vse do današnjega dne, mi je malce odleglo. Do tedaj sem bil namreč obiskal že vsaj dvajset različnih frizerjev, ki bi jih v pretežni večini lahko ocenil s šusom, nekaterim svetlim izjemam pa bi morda dodelil oceno tja do slabe trojke. Nisem zahtevna stranka, sploh ne. Imam vedno le preprosto željo: ostrizi me tako, kot ti rečem jaz, in ne tako, kot se zdi tebi najlažje in najbolj komot. Že vsaj deset let je moja želja do črke enaka: po celi glavi enakomerno srednje kratko s škarjami, tudi pri strani s škarjami in ne s strojčkom, prehod se ne sme videt, absolutno brez redčenja, lasje spredaj enake dolžine kot po vrhu glave, frizura naj ne bo prekratka, da ne bom izgledal kot en oskubljen puran.

Frizer ponavadi reče dobro. Kljub še tako modernemu salonu je to večinoma mlad/a mulo/mulka, ki se mu/ji o striženju ne sanja prav dosti. Telovadi okrog mene s petimi različnimi škarjami in me – ko s težkimi mukami obdela vrh glave – milo povpraša. “Ma kej pr strani lahko s strojčkom?” “Rekel sem že, da ne. Ne zgleda v redu, potem sem videt kot vojak in še rob se vidi. S strojčkom lahko samo okrog ušes in po vratu.” Hočeš nočeš se loti roba s škarjami, na koncu pa je glava polna stopničk in las različnih dolžin. Nato nadaljuje. “Ma kej si siguren, da ni treba redčit? Bi blo bujši.” “Ni šans. Razredčen zgledam kot ena oskubljena kura.” Seveda se dobro zaveda, da je delo opravil bolj slabo, in vse to skrije pod tri kilograme gela, ki ga brez vprašanja nanese na glavo. Že lepo in prav, ampak a misliš, da bom jaz vsak dan to proceduro ponavljal pred ogledalom in po možnosti športal s to pocarijo na glavi?! Hočem, da frizura sama od sebe lepo stoji in pika. Nejevoljno si mislim, da so itak vsi isti, da se bo v dveh tednih že nekoliko zaraslo, plačam in grem. Okej, kolega, midva sva opravila!

Naslednjič grem kajpak k drugemu frizerju, kjer se v zgodba večinoma ponovi. Včasih je nekoliko bolje, spet drugič še huje, tretjič pa me vajenec ureže z britvijo in nato na rano nanese Bivacyn, ki mu je rok uporabe potekel pred nekaj leti. Ma daj! Okej, kolega, tudi midva sva opravila!

Ko sem bil že nekajkrat pri sedanji frizerki, mi je prav pošteno odleglo. Moško frizerstvo, stara tradicionalna šola, ki zna vihteti škarje, ne posiljuje neprestano z raznimi strojčki, geli in voski in predvsem naredi tisto, kar ji naročim. Razložim, kaj bi rad, tako ali tako me že pozna, in to je to! K njej hodijo tudi župan in drugi pomembneži, tako da je najbrž res najboljša tod okoli.

Morda je imela danes le slab dan. Uf, sem jezen! Začela je tako, kakor sem ji bil naročil. Lepo je skrajšala lase po vrhu in pri straneh, nato pa je v roke vzela strojček. “Mah,” sem si mislil, “itak ve, da me vedno striže s škarjami, najbrž mi bo – kot ponavadi – šla z njim samo po vratu in okrog ušes.” Pa ni bilo tako. Sploh me ni nič vprašala, ali lahko s strojčkom, in ko sem uspel kaj izdaviti, je pobrala že tolikšen del las pri straneh, da ni bilo več druge možnosti, kot iti do konca. Le nemo sem opazoval dogajanje na svoji glavi. Zatežil sem lahko le, da se prehod preveč vidi in da naj popravi vsaj to. Ma prekleti vrag! Ma kaj je s tabo! Ma kaj zdaj si še ti padla na nivo vseh ostalih! Nisem bil niti jezen, prej žalosten. Edini dober frizer daleč naokrog, pa še ta je šel vašuloštja. Mah.

Nič. Morda je imela slab dan. Morda se ji je mudilo. Morda je pozabila, kako me običajno postriže. Čudno se mi zdi, ker se to do zdaj ni nikdar zgodilo, ampak … Glede na dosedanje izkušnje z njo in z ostalimi resnično ne kaže drugega, kot da hodim tja tudi v prihodnje; zgoraj navedene želje pa bo očitno treba do potankosti zrecitirati vsakokrat znova.

berlusca’s in the air

Zmago koalicije Silvia Berlusconija na nedavnih parlamentarnih volitvah v Italiji so napovedovale vse predvolilne projekcije in je bila zatorej popolnoma pričakovana. Kljub temu pa je težko razumeti, da se je vpliven in močan evropski narod z večtisočletno zgodovino, ki je zrasel iz zibelke evropske civilizacije, že tretjič v zadnjem času pustil speljati na led bogatunu in medijskemu mogotcu, ki je vselej obljubljal veliko, a vendar na koncu poskrbel le za spremembe zakonov, ki so mu omogočile, da se je izmaknil roki pravice, ter še utrdil svoj vpliv v medijih in državnih institucijah.

Kdo bi vedel. Italijane očitno fascinira bogastvo, ki si ga je Cavaliere ustvaril tako rekoč iz nič, poleg pa sodi tudi vznesena retorika, ki pogosto že meji na nacionalizem in nestrpnost do tujcev. Celo neposrečene izjave Berlusconi skoraj po pravilu obrne v svoj prid. Svoje dodata še odkrito simpatiziranje z Bossijevimi ultranacionalisti in Finijevimi preoblečenimi fašisti. Populizem za vse okuse torej, tako za bogati sever kot za obubožani in zaostali jug.

Italijani pozabljajo, da so visokoleteče obljube o boljšem življenju, s katerimi se je Berlusconi leta 2001 povzpel na oblast, večinoma ostale neuresničene. Politizacija vseh vej oblasti, davčne olajšave za najbogatejše, korupcija, prijateljevanje z ameriškim predsednikom Bushem in sodelovanje v Iraku so bili glavni poudarki politike Berlusconijeve vlade, ki je kot prva v obdobju po 2. svetovni vojni zdržala na položaju celoten mandat. Iz opustošenja, ki ga je Berlusconijeva vladavina leta 2006 pustila svoji levosredinski naslednici, je v dobrem letu in pol, kolikor se je Prodi obdržal na oblasti, komajda pognalo kakšno seme. Poleg zelo slabe gospodarske situacije, v kateri je bil luknje prisiljen krpati z vse višjimi davki, je imel Prodi še eno – večjo težavo. Njegova koalicija je bila tako šibka, da mu je v senatu pri takorekoč vsakem pomembnejšem vprašanju šlo za biti ali ne biti. Le vprašanje časa je bilo, kdaj bo vlada padla.

Po padcu vlade Italijani niso prepoznali Veltronijeve levosredinske demokratske stranke, ki je po Prodijevi oznanitvi umika iz aktivne politike združila zmernejše struje na levi sredini, kot pravo pot za uravnotežen razvoj države. Prav nasprotno. Med volilno kampanjo je Berlusconi zaigral na deja vu množicam všečne demagoške strune o blaginji za vse in o povečanem nadzoru nad romunskimi priseljenci (ki jim je, paradoksalno, pot v Italijo v veliki meri odprl prav evropski komisar za pravosodje, svobodo in varnost Franco Frattini, sicer pripadnik Berlusconijeve struje). Poraz levice je bil tako hud, da bolj radikalna Bertinottijeva Mavrica, ki združuje nekdanje komuniste in zelene, sploh ni prišla v parlament.

Italijanski volilci so odgovornost za slabe razmere v državi v celoti naprtili Prodijevi levosredinski koaliciji, Veltroniju pa se od nje ni uspelo dovolj prepričljivo distancirati. Na nezadovoljstvo volilcev kaže tudi visoka podpora Finijevemu Nacionalnemu zavezništvu in naravnost šokantnih 10 % ultranacionalistične Bossijeve Severne lige, ki se je še nedolgo tega zavzemala za odcepitev severnega dela države. Gotovo nosi delež krivde za nezadovoljstvo ljudi tudi Prodijeva koalicija, ki ni znala bolj prisluhniti ljudem in potegniti tudi kake všečne poteze; levji delež pa kljub temu pade na pleča prejšnje Berlusconijeve vlade, ki je v petletnem mandatu dodobra razmajala italijansko gospodarstvo in državni aparat.

Prav dejstvo, da italijanska politika ni nikdar ustrezno obsodila svoje zgodovinske vloge v 2. svetovni vojni, zaradi česar ljudje že več kot šest desetletij živijo v nekakšni zgodovinski zmoti, dela narod še bolj dovzeten za manipulacije s strani različnih populističnih politikov, katerih hujskaštvo in nerealne obljube državo slejkoprej porivajo v še globljo politično, gospodarsko in tudi intelektualno krizo.

Letošnje volitve so imele tako vsaj posredno tudi vlogo referenduma o prihodnosti Italije. V komentarjih volilnega izida so to dali vedeti tudi tuji novinarji; celo tisti iz bolj konzervativnih vrst so Berlusconijev triumvirat sprejeli precej zadržano. Izid referenduma za Italijo gotovo ni dober.

extracommunitari e Slavi

Pred nekaj dnevi sva se s prijateljem vračala z vandranja po Pirenejskem polotoku in Maroku. Po varnem pristanku na beneškem letališču Marco Polo se je med potnike vsula gruča italijanskih policistov s psom. Ta se je sprehajal med nami in nas ovohaval. Večina potnikov je mirno nadaljevala pot do tekočih trakov s prtljago, nekatere pa so policisti zadržali in odvedli v poseben predel, namenjen natančnemu pregledovanju ročne prtljage. Med njimi sva bila seveda tudi midva.

Situacija je bila že od vsega začetka rahlo komična. Cucek je ovohaval vsepovprek, stare, mlade, moške, ženske, črnce in belce, Slovence, Italijane, Špance in druge. Ko pa sem pogledal okrog sebe, je bila slika tistih, ki so jih zadržali poleg mene, nekoliko manj raznolika. Dva Slovenca, nekaj črncev ter nekaj Špancev temnejše polti in daljših las. V prostem prevodu bi lahko skrajšali v extracommunitari e Slavi. Policista sem povprašal, kaj se dogaja. Odvrnil mi je, da me je zaznal pes. Hm. Pes. Čudno naključje. Je pes res kaj zavohal ali so ga uporabili zgolj kot priročen izgovor, da so pregledali potnike po svoji presoji? Težko si namreč predstavljam, da so v berluscolandiji psi že tako dobro zdresirani, da zavohajo ravno Slovence in črnce.

Kakorkoli, policist mi je velel, naj izpraznim vse žepe, medtem pa si je zelo podrobno ogledal vsebino mojega nahrbtnika. Moja ironična pripomba, da je pes bržčas zavohal piškote, se mu ni zdela pretirano duhovita. Ob tem me je tudi izpraševal venomer iste stvari. Izgledalo je približno takole: “Imaš drogo?” “Ne.” “Ma, si siguren, da nimaš droge?” “Ja. Nimam popolnoma nič.” “Ma, si kadil?” “Ne.” “Si siguren, da nisi kadil?” “Ja.” “Glej, če si kadil, ni problem…” “Ne.” Nato je še malo brskal po nahrbtniku in nato nadaljeval s svojimi vprašanji. “Ma res nisi kadil?” “Ne.” “Imaš marihuano?” “Ne.” Ko je iz nahrbtnika vlekel moje umazane gate, sem si prvič v življenju želel, da bi bil inkontinenten, zlasti iz zadnjične odprtine.

Ujel sem tudi nekaj vprašanj, ki jih je policist poleg zastavljal Špancu na moji levi. “Kam greš?” “Na počitnice.” “Za koliko časa?” “Za pet dni.” “Imaš drogo?” “Ne.” “Zakaj boš rabil superge?” … in podobno.

Policist je podrobno pregledal celotno vsebino nahrbtnika, si malce ogledoval slike v mojem fotoaparatu, prelistal špansko-italijanski slovar, pretipal naramnice, ki bi lahko skrivale velike množine heroina, nato pa je vendarle potegnil na plano veliko odkritje. Cedevito. Ha! Pa ga imamo! Tule je gotovo vmešan heroin. Dovolil mi je, da pospravim stvari nazaj v nahrbtnik, Cedevito pa je nekam odnesel. Vrnil se je čez nekaj minut in mi dejal, da lahko grem.

Z vsem spoštovanjem do dela in vloge policistov, ampak: prvič, kdor se odloči, da se gre v Maroko zapohat, je najbrž toliko pameten, da robo porabi tam dol in je ne vlači po letalih. In drugič, če bi že na vsak način hotel prinesti nekaj droge domov, kateri norec bi jo dal v ročno prtljago, ki jo na letališčih neprestano zelo podrobno pregledujejo?!

Ni bilo prvič, da sem moral na letališču pokazati vsebino svojega nahrbtnika. Okej. Povsem običajno dejanje policijske kontrole. Druga zgodba pa je, da na očitni podlagi narodnostne in rasne diskriminacije zadržijo nekaj ljudi, se izgovarjajo, da jih je zavohal pes, in jih med pregledovanjem osebne prtljage v precej sumničavem stilu zaslišujejo kot kriminalce.