Nedavno sem si v Kinemaxu v Gorici ogledal film Gomorra italijanskega režiserja Mattea Garroneja, ki je na pravkar minulem festivalu v Cannesu prejel veliko nagrado žirije.
Garrone je kot osnovo za film vzel zelo odmevno in večkrat nagrajeno knjigo Roberta Saviana z istim naslovom, ki je izšla leta 2006. Pretresljivi preplet zgodb o vpletenosti Camorre v življenja ljudi, tudi otrok, je več kot le običajen film;gre za neolepšano sliko funkcioniranja sveta, ki neusmiljeno drvi v pogubni konec. Prikazuje vrsto bednih eksistenc v revnih neapeljskih soseskah, obsojenih na življenje (kaj življenje, životarjenje) s Camorro, naivnost otrok, ki jih življenje na ulici, revščina in obljube umazanega denarja polnih vodij klanov potegnejo v spiralo prekupčevanja z drogami, trgovanja z ljudmi in ob koncu tudi v smrt. Film neusmiljeno odstre tudi mafijske posle, ki so v ozadju še vedno trajajoče smetarske krize v deželi Campania, in v organizirani kriminal, povezan z ilegalno delovno silo v tekstilni industriji.
Kaj na to srhljivo realnost mafije poreče nedavno ustoličena desničarska vlada Silvia Berlusconija? Nič, seveda. Kako bi tudi kaj storila, ko pa se o povezavah Il caimana z mafijo šušlja že dolgo. Namesto boja z mafijo vlada – pričakovano – udriha po najšibkejših – ilegalnih prebežnikih in Romih. V parlamentarni proceduri je tako zakon, ki ga imenujejo »varnostni paket«, po katerem ilegalni prebežnik med drugim ni več zgolj v prekršku, temveč je storil kaznivo dejanje, za katerega je zagrožena kazen do štirih let zapora. Hej! Ste ob pamet? Jasno je, da bi takemu zakonu sledil sodni kolaps, saj bi se sodišča ukvarjala le še s tem! In, kot posledico sumljive in morda tudi lažne prijave neke ženske iz okolice Neaplja, ki naj bi ji Romkinja skušala ukrasti otroka (zrežiran trik desnice in obujanje starih mitov o Romih, ki v rjavih bisagah nosijo ukradene otroke?!), napovedo oster boj proti romskemu kriminalu in z gradbeno mehanizacijo takoj uničijo večino romskih naselij tistega področja.
Na drugi strani o prvomajskem obračunu v Veroni, v katerem je skupina italijanskih neofašistov brez povoda do smrti obrcala dvajsetletnega fanta, ne govori tako rekoč nihče več! Oblast se ne spomni, da bi bilo morda vredno javno obsoditi, zakonsko opredeliti, nadzirati in po potrebi prepovedati tudi skrajna politična gibanja in kriminal, povezan z njimi! Nič čudnega, saj so neofašisti pravzaprav na oblasti! V lastno skledo vendar ne gre pljuvati! Razmah skrajne desnice je viden na vsakem koraku. Novoizvoljeni rimski župan Gianni Alemanno je tako pred nedavnim izjavil, da se učenci v šolah ne bodo učili le o Auschwitzu, temveč tudi o fojbah. Na fašistični genocid si pa pozabil, ljubček! Prizadeva si tudi, da bi Rim dobil ulico, poimenovano po fašističnemu politiku Giorgiu Almiranteju; no, iz ljubega miru je vseeno dejal, da bo pred tem za mnenje povprašal judovsko skupnost. V isti rog trobi tudi Renzo Tondo, desničarski predsednik avtonomne pokrajine Furlanije-Julijske krajine, ki si Almirantejevo ulico želi tudi v Trstu. Goriški župan in politični somišljenik zgoraj omenjenih črnosrajčnikov Ettore Romoli pa je že napovedal omejitev vidne dvojezičnosti v goriški občini, ki naj bi se odslej dalje izvajala samo v treh obrobnih krajevnih skupnostih. Elementi fašizma so več kot očitni.
Italija je ob bržčas preuranjenem sprejetju Romunije v Evropsko unijo nedvomno utrpela veliko škode. Nobenega dvoma ni, da je prejšnja vlada problem migracij podcenjevala, vendar se ga je tudi sedanja lotila s popolnoma napačnega konca. Opozorila o ksenofobiji in kršenju človekovih pravic prihajajo tako iz Bruslja kakor tudi od nevladnih organizacij znotraj in zunaj italijanskih meja. Represivnim ukrepom se ni moč povsem ogniti, vendar morajo trdno bazirati na kontroli priseljevanja in na pregonu kriminalcev in združb ne glede na poreklo, ne pa na križarskih pohodih zoper neitalijane, ki smo jim priča v zadnjem času. Množice so začutile, da sta ksenofobija in nestrpnost v deželi postali zaželeni; s tihim soglasjem vlade (in tudi Cerkve – prav papež je te dni namreč izjavil, da je z Berlusconijevo vlado zavel nov veter!) se vrstijo množične manifestacije proti Romom in priseljencem, medtem ko visoka inflacija, nezavidljiv gospodarski položaj in smeti v Campanii slejkoprej ostajajo v drugem planu.
Spreminjanje sveta v zadnjih destletjih je hitrejše, kakor zmore dojeti okoreli človeški um. Temelj vsega zla je neenakomerna razporeditev dobrin in načrtno metanje peska v oči ljudem z vseh celin s strani najvplivnejših svetovnih voditeljev in organizacij; na revnih in nevednih lahko tisti najbogatejši na preveč enostaven in mikaven način kujejo mastne dobičke, da bi jim bilo dejansko v interesu odpraviti socialne razlike. Kaj je lepšega kot imeti v tekstilni tovarni v Kambodži ali v Wal-Martu v Teksasu zaposleno krdelo novodobnih sužnjev, ki še niso slišali za pravice delavcev, in garajo za drobiž dneve in noči, medtem ko ti v udobni zofi preštevaš zelence? Kaj je lepšega kot splesti nekaj lepih fraz o skrbi za okolje, obenem pa ga namensko uničevati za lastni dobiček in ustvarjanje nepotrebnih presežkov v kmetijstvu in industriji? In, kaj je lepšega kot hrumeti proti priseljencem in ilegalnim prebežnikom, si s tem pridobivati politične točke, obenem pa puščati prosto pot razraščanju domače mafije?
Takšno funkcioniranje sveta po definiciji nikdar ne bo pripeljalo do nekega ravnotežja. V deželah tretjega sveta, katerih razvoj velesile kljub lepim besedam de facto zavirajo, je namreč naravni prirastek tako strahovit, da bo Zemljo masa teh ljudi sčasoma preprosto požrla. In ker v njihovih deželah ne bo možnosti za dostojno življenje, bodo vsi prišli k nam; tedaj bo izbruhnil konflikt neslutenih razsežnosti. Ob nadaljevanju današnjih trendov v svetovni politiki je takšna pot neizogibna. Najmočnejši bi morali poskrbeti za enakomeren razvoj planeta, za boljše in dostojnejše življenje, dvig življenjskega standarda in izobrazbe ljudi povsod po svetu, čemer bo avtomatično sledilo zmanjšanje naravnega prirastka. Šele tedaj bo z integracijo priseljencev in sožitjem kultur manj težav.
Največji sovražnik tega modela razvoja je kapitalizem po ameriškem vzoru, ki se kot kuga širi po svetu; bistvo le-tega je izkoriščanje nemočnih, ki vztrajno vodi v posledice zgoraj opisanih razsežnosti, ob tem pa sodobno politiko, tudi levico, vzrajno vleče vse bolj v desno.
Zidna poslikava v Orgosolu na Sardiniji
Baje Italijani načurtujejo gradnjo nukleark…in ena naj bi bila blizu Slovenije (furlanija-julijska krajina).
beppe’s grillo blog: http://www.beppegrillo.it/english.php
Lep podzrav!
Živjo,
kul blog. A si morda za izmenjavo povezave z mojo stranjo http://www.planinec.si ? Daj če ti je, pol mi piši na info@planinec.si pa se dogovoriva kaj 🙂 Goolgu in ostalim je všeč če je čimveč linkov 🙂
Se veselim tvojega maila. LP
p.s. sory da ti kar tukaj pišem (nisem našel maila), kar zbriši ta post ko prebereš 🙂 fsm
Lepo napisano, bi ti pa priporočil knjigo Gomorra, ker film prikrije (namerno?) nekaj dejstev: vpletenost italijanskih modnih hiš, korporacij in cerkve.
Pa še o Romih: ker sem imel nekaj opravkov z njimi, ti povem, da niti približno niso tako ubogi in nedolžni, kot se jih prikazuje v slovenskih medijih.