Prav neverjetno je, kako naša oblast kljub očitnemu padanju podpore in nezadovoljstvu vsaj navidezno ne spremeni stila vladanja. Skušnjava absolutne moči je pač prevelika, da bi se ji zmogli upreti.
Poglejmo nekaj primerov.
Kljub več kot 70.000 zbranim podpisom peticijo za ohranitev javnega šolstva minister Zver mirno zavrne kot neutemeljeno in podprto s politično mašinerijo, v isti koš pa vrli oblastniki stlačijo ugovore opozicije, stroke in sindikata šolnikov. Ob tem ne pozabijo poudariti, da je vodja tega sindikata Branimir Štrukelj pravzaprav Kučanov zet. In, so what? Novi šolski zakon je po potrditvi v državnem zboru z vetom zadržal državni svet.
V odgovor na novinarsko peticijo zoper cenzuro, podprto s 571 podpisi, ki so jo povzeli tudi v najuglednejših evropskih medijih, pa predsednik parlamenta Cukjati mirno navede laž, da jih je (proporcionalno, glede na število zaposlenih) tako ali tako večina od Dnevnika in Mladine, zato bi, tako Cukjati, pri teh dveh časopisnih hišah morali premisliti o svojem ravnanju z novinarji. Mirno se naredi neumnega in pravega namena peticije sploh noče komentirati. Smešno, žaljivo in cinično.
Pri predsednikovem predlogu za ustavne sodnike poslanci podpro le Miroslava Mozetiča, ostale štiri kandidate (ki jih je Drnovšek izbral na podlagi razpisa, na katerega so se prijavili) pa zavrnejo. Naključje? Ne! Mozetič je namreč bivši poslanec krščanskih demokratov, ostali pa niso njihovi. O strokovnosti kandidatov koalicija ni dajala posebnih komentarjev, iz krogov poslancev vladajočih strank pa je bilo slišati, da bi Drnovšek lahko poiskal primernejše kandidate tudi izven kroga tistih, ki so se prijavili na razpis. A? Glavni očitek vlade pri predsednikovih predlogih za guvernerja Banke Slovenije je bil ta, da predsednik ni predlagal kandidata, ki se je prijavil na razpis, marveč je kandidate iskal drugje. Pardon, tedaj se je na razpis prijavil njihov človek. Na neizvolitev kar štirih ustavnih sodnikov se je odzval tudi predsednik Ustavnega sodišča Janez Čebulj. Potezo je označil za neresno s strani vlade in opozicije. Morda je res tudi kdo od opozicije glasoval proti, vendar zaenkrat opozicija v državnem zboru še ne more zagotoviti večine glasov.
Po relativnem neuspehu predsedniškega kandidata s podporo desnice Lojzeta Peterleta na sceno stopi predsednik vlade Janša; spet potegne iz predala stari dobri obraz opozicijskega Janše. Še pomnite, tovariši … vsega sta vendar kriva Kučan in udbomafija … in tudi tokrat je bilo tako, le da je to besedno zvezo Janša zavil v celofan ter centre iz ozadja (le kdo bi to lahko bil?) obtožil, da so lansirali novinarsko peticijo in razveljavitev sodbe škofu Rožmanu, da bi na ta način škodili Peterletu. Zanimivo, da teh teorij pred volitvami še ni bilo – Cerkev in desnica sta – prva odkrito, druga pa bolj prikrito – izrazili svoje strinjanje z odločitvijo Vrhovnega sodišča. Tudi to, da sta oba avtorja novinarske peticije javno povedala, da sta to obdobje izbrala zato, ker se približuje predsedovanje Slovenije Evropski uniji, in da nista v ničemer povezana z aktualno slovensko politiko, Janše ni motilo in je po njegovem tudi novinarska peticija delo mračnih sil. Kdo ve, morda pa je velik ljublitelj Harryja Potterja, da ga tako navdihuje črna magija.
In ker je formula za politične manipulacije zelo preprosta – laž teraj do onemoglosti, da postane resnica – je slovenska desnica tudi tokrat to vzela zelo resno. Priznati moramo, da je imela pri tem v preteklosti že kar nekaj uspeha; med ljudi je vendarle uspela vsidrati obstoj neke fantomske politične skupine pod vodstvom Milana Kučana in, nenazadnje, uspela je prepričati mnoge, da so izbrisani pravzaprav tolpa malopridnežev z juga, ki so med osamosvojitveno vojno delovali proti Sloveniji. In prav s temi lažmi utegnejo priti na plano tudi v kampanji za parlamentarne volitve. Tako je v nedeljo v TV-klubu na POP tv okoljski minister Podobnik odločno zatrdil, da pri takem poteku predvolilnih dogodkov gotovo ne gre za naključje. Še par ministrov to zablodo ponovi in že bo pri marsikom obveljala kot resnica ali vsaj kot možnost.
Zdi pa se, da volilno telo na teorije zarot vendarle drugače reagira kot v predvolilnem času pred štirimi leti. Silnim špekulacijam navkljub se večini ne godi nič bolje kot prej, ljudstvo pa spremembe ni več željno (kakor je je bilo po 12 letih izpete vladavine LDS), temveč se jim je že zgodila sprememba, ki je ni bilo. Da je predsednik vlade tudi svojo lastno izjavo o štrucah kruha v smetnjakih označil kot predvolilno podtikanje in jemanje iz konteksta, jim pri vse dražjem kruhu kaj malo pomaga. Javnomnenjske raziskave SDS-u odkrivanju tople vode navkljub kažejo prejkone slabo (hej, v preteklosti je imela desnica celo glede tega svojo teorijo o Toševih lažeh) in celo vedno slalomsko razpoloženi prvak opozicije Pahor si je v omenjenem TV-klubu drznil izjaviti, da lahko oblast njegovo stranko po mili volji obtožuje zarot, kakršna naj bi bila v aferi Sova, vendar to ne spremeni realnih problemov, kakršna sta inflacija in draginja, ki se v državi kopičijo.
Zdi se, da v naši politiki nastopa novo prelomno obdobje, v katerem se izpeva zarotniška politika Janševe desnice, ki je vse bolj ujeta v mreže lastnih paradoksov. V primeru zmage Pahorjevih socialdemokratov na prihodnjih parlamentarnih volitvah utegne desnica pasti v krizo, ki bi lahko pustila velike razpoke v pomladnem bloku in porodila tudi kako novo stranko, ki bi se zmogla distancirati od janšizma ter se usmeriti v zmerno desnosredinsko politiko, vstran od zarotništva in demagogije.
najhujse je to, da nekteri ne bodo nikoli spregledali.
cas pa je, da bi pri nas tudi ministri kazensko odgovarjali. ker je pri nas ogromno korupcije.
(npr. 250tisoč e za svetovanje)